Večina ljudi si želi dobro življenje. A ko jih vprašam, kaj to pomeni, pogosto slišim: »Da se mi dogajajo lepe, dobre stvari.« Redko kdo reče: »Da se naučim kaj pomembnega.«
In ravno tu se začne razlika med tem, kar si želimo, in tem, kar v resnici potrebujemo.
Ego in njegova iluzija upravičenosti
Ego nas rad prepriča, da si zaslužimo dobre stvari. Da smo do uspeha, miru, ljubezni in denarja upravičeni. In da so slabe stvari krivične.
A to razmišljanje nas oddaljuje od razumevanja. Želje so pogosto kratkoročne, potrebe pa dolgoročne. Na primer, želja po glavnem dobitku na lotu je morda privlačna, a je potreba po razumevanju lastne vrednosti tista, ki nas resnično oblikuje.
Ko se zgodi nekaj neprijetnega, se ego upre. Hitro se vpraša: »Zakaj se to dogaja meni?« A bolj smiselno vprašanje je: »Kaj mi to skuša pokazati? Kaj se lahko iz tega naučim?«
Klofuta kot lekcija
Ko me življenje klofutne po levem licu, ne rabim pasivno nastaviti desnega. Poskušam razumeti, zakaj klofuta. Kaj mi sporoča? Kaj mi manjka? Kaj moram še osvojiti?
Izognitev problemom ne pomeni, da jih ni več. Pomeni le, da (še vedno) ne razumemo in se nismo ničesar naučili. In ker se nismo naučili, za problem nimamo rešitve. Kar pomeni, da se bo vrnil. Kot magnet. Dokler ne najdemo rešitve.
Pas z orodjem
Vsak rešen problem je kot novo orodje, ki ga zataknem za pas. Ko se naslednjič pojavi, ga ne doživim več kot grožnjo. Izziv je nedvomno precej manjši, bolj kot naloga, za katero že imam rešitev oziroma orodje.
In vsa pridobljena orodja lahko kombiniram. Z njimi lahko rešujem bolj kompleksne težave. Učim se razmišljati širše. Razumevanje postane moje najmočnejše orodje.
Ravnovesje med dobrim in slabim
Slabe stvari potrebujemo, da se učimo. Dobre pa, da ne obupamo. A če premočno silimo v dobre, narava uravnoteži z nasprotnim. Kot elastika – bolj ko jo vlečemo v eno smer, močneje nas odbije nazaj.
Ne, cilj v življenju ni pasivnost. Cilj je nihanje. Življenje je gibanje, dinamika, izmenjava. In bolj ko razumem slabo, bolj cenim dobro. Hvaležnost ne izhaja iz obilja, ampak iz razumevanja.
Živeti polno ali živeti srečno?
Ko zmanjšam razliko med tem, kar želim, in tem, kar potrebujem, postanem bolj hvaležen. In bolj srečen. Ne potrebujem več veliko, da sem zadovoljen. Bogastvo dobi nov pomen — ne kot kopičenje, ampak kot notranja polnost.
Materialna uspešnost je lahko past. Ko sem uspešen, sem srečen. A bolj ko sem uspešen, več potrebujem, da sem srečen. Mali uspehi me ne osrečujejo več, ker se je moj prag premaknil. In s tem tudi moja potreba po potrditvi.
Če je moj cilj torej tisto, kar želim, približati temu, kar potrebujem — je življenje polno takrat, ko je bogato z izkušnjami, z vzponi in padci, z učenjem in rastjo? Ali takrat ko živim pasivno in mirno?
Morda polnost življenja ni vprašanje intenzivnosti ali miru, temveč resnice, ki si jo dovolim sprejeti o sebi. Ko želje utihnejo in potrebe spregovorijo, se začne izrisovati pot, ki je zares moja.
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.
Kot zunanji svetovalec lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.
Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
