Rudolf oziroma Rudi Tomše KS Fric Keršič vodi drugi mandat, kot funkcionar na različnih področjih (sindikalnem, športnem …) pa življenje v krajevni skupnosti in v občini pomaga krojiti že več kot dve desetletji. V času svojega udejstvovanja, pravi, je večino sokrajanov tudi osebno spoznal in z vsemi se dobro razume. Kot aktiven kegljač je pred tremi leti prejel Prvojunijsko nagrado občine Trbovlje.
Kako ste se odločili za kandidaturo za predsednika KS?
Nič jaz. Vedno sem bil sindikalist, predsednik Sindikata delavcev Splošnega gradbenega podjetja Zasavje, bil sem predsednik komisije za šport in rekreacijo pri Sindikatu delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije, potem pa mi je Ljubo Cvar, sekretar Sindikata kovinske in elektro industrije v Trbovljah, rekel, stranka SD v Trbovljah bi te predlagala za krajevno skupnost. To je bilo pred več kot dvajsetimi leti. V strankarskih vodah nisem bil nikoli, vedno sem bil sindikalist. Od tedaj sem v svetu KS, takrat je bil še Sotlar predsednik, potem Jure Kolenc, zdaj sem pa jaz, že drugi mandat. Domačin do konca. Pa »fertik«. Če bi me vprašali, če bi šel kam drugam, bi rekel, da ne. V Trbovljah je najboljše.
Na kaj ste v Trbovljah, natančneje v vaši KS, najbolj ponosni?
Ponosni smo, da so kolonije malo zaživele – Žabja vas, Terezija, Kolonija 1. maja … Čas je bil, da se je tu nekaj spremenilo. Vesel sem tudi, da smo uredili otroško igrišče na Neži. Na to smo čakali eno leto. Tudi krajani so zadovoljni, ker smo podrli hiše, ki so bile tam gor samo v napoto. Zdaj imamo malo bolj proste roke – rudnik je namreč včasih imel tam veliko zemljišč in to smo zdaj odkupili in lahko komu pomagamo. Na cesti so bile same »kipe«, mi jim tako pravimo, kamor so metali rudniški material, in to je treba vse sanirati. Veliko smo že sanirali, pri Gostišču Martin, pri Požunu, pri domu upokojencev … Dobro je, da lahko komu pomagamo, prej nismo mogli, ker zemlja ni bila naša. Pa ljudje niso verjeli, da to ni naša zemlja. No, zdaj smo to uredili in lahko gremo, kamor želimo, in nam nihče nič ne more.
Kako sodelujete z občino?
Odlično. Že prej smo, zdaj pa tudi. Vsi se poznamo med seboj in nobenih težav ni med nami. Po televiziji gledam, kako se drugi obrekujejo med seboj, pri nas pa tega ni.
Kakšno pa je sodelovanje s krajani?
Ravno tako dobro. Dovolj sem že star, pa iz športa jih veliko poznam. Vedno sem bil nek občinski funkcionar, po vsem Zasavju sem delal, pa se z nikomer nisem »skregal«, ker nimam ničesar. Stanovanje, to je to. In mi nihče nima česa očitati.
Je naporno biti predsednik krajevne skupnosti?
Čisto nič. Če pa vse poznam … Sploh nimam težav, niti ene. Ko so bile novembra volitve, so mi rekli, Rudi, a bi? Pa sem rekel, ja, veš da, pa še bom.
Boste kandidirali tudi za naslednji mandat?
Takrat bom pa že prestar. Bom videl. Škoda zdaj karkoli govoriti.
Imate krajani kakšne skupne aktivnosti?
Redno se udeležujemo občinske čistilne akcije. Čistimo pri IPOZu. Menda je Tuš kupil tisto podrtijo, ki se zdaj počasi ruši in okrog je sama svinjarija, ampak mi smo trmasti. Vidim tudi, da ljudje ne poznajo življenja v drugih krajevnih skupnostih. Letos sem zato rekel, da bom v jeseni dobil kombi, pa se bomo peljali po Trbovljah, pogledat druge krajevne skupnosti, kaj sploh delamo. Kdo pravi, da ne moremo vedeti, kako je na Dobovcu, kako je drugje?
Kam pa v vaši KS najraje greste?
Najraje grem na Terezijo, gor do AMD-ja, kjer je center za tenis. Pa ne majhen – tam so štiri igrišča, štiri balinišča, velika dvorana, to je vse rudnik delal. Pa ni daleč. Gor proti Hrastniku je tudi »luštno«, pri Cerarju, tam okrog se vsi sučemo, pa pri lovski koči … V glavnem, grem, kamor hočeš.
Leta 2016 ste dobili Prvojunijsko nagrado?
Ja, za kegljanje. Bil sem Trboveljčan, takrat še v slovenski reprezentanci, pa so me prosili, če pridem kegljat v Kegljaški klub Konstruktor, ko je bil še v prvi državni ligi. Ne, bil sem v Trbovljah, pri Rudarju, »fertik«, adijo. Nisem hotel nikamor. Od leta 1980 do 1990 sem bil selektor slovenske reprezentance, med seboj smo imeli dvoboje: Dunaj, Szeged, Regensburg in Slovenija. Vsako leto, ampak vsakič v drugem koncu. Ko je prišla vojska, je bilo tega konec. Potem pa sem leta 1993 ustanovil balinarsko kegljaško ligo v Trbovljah, ki deluje še danes. Jaz sem bil vedno za tako stvar.
Martina Drobne
Foto: Tadej Martin
