ponedeljek, 20 maja, 2024

Iz te kategorije

Cveto Majdič: Ponosen sem na rudarsko tradicijo!

Gospod Majdič, kako ste sprejeli naziv častnega občana Trbovelj?

Ko sem izvedel, da bom dobil priznanje, pa tudi do proslave, je bilo nekakšno pričakovanje. V resnici pa sem se zavedal tega šele ponoči po proslavi. Zbudil sem se in ene dve uri nisem mogel spati, ker sem razmišljal, madona, to je takšno priznanje, ki ga redko doživiš. Zame je to izredno visoko priznanje, ki se ga zavedaš šele kasneje, ne takoj.

Kaj vam pomenijo Trbovlje?

Refren tiste stare trboveljske pesmi pove vse. (in zapoje op.p.) Kot sin rudarja sem se v tej dolini rodil, po štircih sem se v radosti podil. Tam sem vriskal in prepeval pesem tole, bil vesel in vedno dobro volje. Kjer se premog koplje, tam sem jaz doma, kjer se ljubi vino, pesem in dekleta, težko delo, pesem veselo človek tu spozna. O madona, je dolina črna, vendar lepa, porkamadona, je dolina črna, ampak lepa. 

Pesem smo peli športniki, stari smučarji so me jo naučili. Mi smo naslednjo generacijo še naučili, vsi znajo, ne vem pa, če jo znajo mlajši. Je pa interesantno, da se pojavlja kletvica madona. To je bila v mojih mladostnih letih glavna trboveljska kletev. Ne porka madona, ampak madona. Pa ni bila samo kletev, bila je tudi madona v dobrem smislu. Npr., rekli smo: »Madona, smo dobro naredili«. To je bil izraz, vpliv italijanščine, ki je prišla z južno železnico.

Kako se spominjate mladosti?

Oče je bil rudar. Osemnajst let je delal v jami, potem je pa zaradi zdravja šel ven. Takrat je začel hoditi v hribe in tako postal planinec Zaposlitev je dobil na občini kot kurir. Ampak, seveda, ko nisi bil zaposlen več na rudniku, si izgubil tudi stanovanje. Zato smo živeli v zelo slabem stanovanju … ne bom govoril, kakšnem … tam sem se rodil. Kasneje, ko je oče postal hišnik na občini, pa smo prišli v moderno stanovanje s centralno kurjavo. To je bilo razkošje, to si človek sploh ni mogel predstavljati. Sicer pa je mladost minevala v ožjem okolišu stanovanj, travnikov je bilo dovolj, hribi, gozd je bil blizu, to je bil raj. Vezani smo bili na svoj okoliš, iti v drugi okoliš ni bilo ravno priporočljivo. Mimogrede si dobil katero v ta zadnjo, ne hudo, ampak za opozorilo, kaj pa ti iščeš tukaj …

Odločili ste se za poklicno pot, ki je bila povezana z rudarstvom, zakaj?

Stari oče je bil rudar, iz Jesenovega pod Čemšeniško planino je šel za kruhom v Avstrijo. Kot »purš« je stanoval pri slovenski knapovski familiji. Poročil je domačo punco, odšli so v Porurje: Oče se je rodil še v Avstriji, ko je bil star 14 let in je končal šolo, so se vrnili v Trbovlje. Leta 1905 so prišli nazaj. Mama izvira iz kajžarije nad Rimskimi Toplicami. Trbovlje so bile talilni lonec, otroci smo vedno vedeli npr., ta je pa prišel iz Francije, drugi od drugod, če se je priključil klapi.

Poklicno pot ste začeli na rudniku, pa potem RGD pa Rudis?

Kot mladeniča me je privlačila gradbena stroka. Vedno so mi govorili, kako je »knapovšna« težka in mi jo odsvetovali. Vendar sem šel vseeno študirat rudarstvo. Starejši brat, ki je bil rudar, jamski poslovodja, je dejal: »Si se le prav odločil.« Ni mi žal, da sem se tako odločil. Rudarji se ločujemo. Ali smo premogarji, podzemni, ali zunanji, ali ostali rudarji, to je velika razlika. Nemci imajo en tak izraz, pravijo, imamo ta prave knape, pa barabe na premogu. Es gibt die richtigen Bergleute und es gibt die kohlm Barabas. V kovinskih rudnikih odkopavaš čisto rudo, v premogokopnih jamah pa pridobivaš premog. Tu odkopavaš masovno, je čisto drugače, ni nobene estetike. Je pa res, če si enkrat zastrupljen s knapovščino, si zastrupljen do konca.

Kje vam je bilo ne poklicni poti najbolj zanimivo?

Prav gotovo na začetku poklicne poti na rudniku. Takrat sem imel po svoje srečo, da sem prišel na Ajnzer, jamski obrat rudnika Trbovlje. Po starem tpd-jevskem (Trboveljska premogokopna družba op.p.) načinu zaposlovanja te prva inženirska služba nikoli ni čakala v domačem rudniku. To pomeni, da bi moral iti v Hrastnik. Ker pa je bil v Hrastniku moj starejši brat jamski poslovodja, sem pristal vseeno v Trbovljah. Imel sem čudovitega šefa, inženirja Ivančiča. To je sreča, samo preveč važen ne smeš biti. To se pa rado naredi, ko prideš iz šole, misliš, da vse veš, kajne. Ta leta na rudniku so bila najlepša. Ne rečem, tudi kasneje je bilo v redu. Začeli smo s tunelogradnjo. Prej so tunele gradili gradbinci, potem pa na lepem niso znali več. Takrat sem se kot rudar pričel ukvarjati s tunelogradnjo in poklicna pot meje vodila na Rudis.

Takrat je bil RGD zelo močan. Vam je žal, da je šla ta firma iz Trbovelj, da se ni razvila, danes bi lahko dobro delala?

Kar težko je to, vzrokov je verjetno veliko. V povojnih časih, kakšnih 20 let, je bila rudarska fakulteta v Ljubljani edina na prostorih bivše Jugoslavije. Vsi rudarski inženirji so se izšolali tu. Ko so šli nazaj po Jugoslaviji, so imeli en odnos do Ljubljane. Zato so za razne naložbe »najemali« slovenska podjetja. RGD je bil zato takrat res na vrhuncu. Čeprav je bilo za delavce to cigansko življenje, veliko so bili od doma. Plače so bile res veliko boljše, kot doma, vendar takšno življenje jemlje svoj davek.

Kako ste pa sprejemali zapiranje rudnika?

No ja, jaz sem doživel že prej dvakratno zapiranje. Prvo je bilo, ko sem bil še asistent, v začetku 60. let prejšnjega stoletja. Takrat smo odkopavali čisti sloj premoga. V njem je bil izredno kvaliteten premog, pod njim pa je bila različno debela plast, mi smo takrat govoril gorljiva talnina. Ampak, takrat je bila to neuporabna kvaliteta premoga. Zasavske rudnike je takrat rešila gradnja termoelektrarne, ki je bistveno podaljšala življenjsko dobo rudnikov. Drugo kritično obdobje pa je bilo ob zavedanju onesnaževanja.

Zakaj ste prišli na občinsko proslavo v rudarski uniformi?

Oh, to pa … Moj osnovni poklic, tudi družinski poklic, je rudarjenje. V moji generaciji smo bili ponosni na to, to je je tradicija. Jaz še za večje družinsko slavje oblečem uniformo. To je v meni.

V življenju ste se veliko ukvarjali tudi s športom, igrali ste rokomet, smučali?

Veliko stvari sem počel v športu. Šport mi je vedno veliko pomenil, že v otroštvu. V gimnaziji smo bili dobra klapa, prirejali smo atletske mitinge. Kadar se je v Trbovljah kaj dogajalo, smo bili gimnazijci zraven. Nastopali smo, tekmovali, sodelovali. Res aktivno pa sem se ukvarjal s smučanjem, pa rokometom tudi. Pri smučanju sem vedel, da v tistih časih na sam vrh v Sloveniji ne bom nikoli prišel. Mi je pa veliko pomenilo klubsko prvenstvo, zmaga na njem je bila v lokalnem okolju izjemno cenjena. Veliko sem se ukvarjal z lahko atletiko, tekmoval sem za drugo ekipo Kladivarja kot šprinter in skakalec v daljino. Bil sem srednješolski prvak Slovenije v teku na 100 m z rezultatom 12:00. To je bil kar lep rezultat, dosežen brez šprinteric. Seveda na prvenstvu niso tekmovali reprezentanti.

V hribe še hodite?

Ja, sedaj, recimo iz starostnih razlogov ne morem več na dolge ture. Še grem, ampak to je bolj sprehod. Na Mrzlico rad grem. Ampak štartno mesto se je skozi leta spremenilo. Ko sem šel v pokoj, je bilo za to več časa. Najprej sem hodil od doma, iz Gaberskega, koliko se je spreminjalo od začetka, potem od lovske koče na Podmeji, kasneje nekje pod Kriško, pa od Kriške, pa potem še malo naprej. Zdaj pa je to še sprehod. Rad grem tudi na Kal, Planino tudi. Kum mi je seveda tudi všeč, ampak mi je malo odročen, saj sem doma čisto na drugem koncu Trbovelj. Ko smo živeli v Žabji vasi, je bilo pa drugače, je bil pa Kum bližje, tako, da smo šli večkrat gor.

Kaj vas je v življenju najbolj osrečevalo?

Srečo sem imel s soprogo. Sin je tudi dobro, se fajn razumemo, družina je v redu. Moram reči, da nisem kar tako rekel na proslavi to o drugi polovici. Če ni ta druga polovica vsaj malo za to, kar delaš, če te ne podpira, potem je ali »štrajt«, ali pa ne delaš nič. Včasih pravijo, da moraš imeti sina, napisati knjigo, pa hišo zgradit. Navsezadnje sem vse to naredil. Čeprav, hiše si je bolj žena želela. Zrasla je namreč v hišici v Ljubljani, je predmestna Ljubljančanka. Jaz sem jo pripeljal v Zasavje, sem eden redkih, kajne. Ja, saj uspehi v službi so pomembni. Vendar, ko potegneš črto, na dobrem zakonu in družini sloni vse. Ne smem pa pozabiti na mojo vnukinjo. Na žalost imam samo eno, ampak ta mi je dragocena. Trenutno je ni tu, vendar upam, da bo še kdaj prišla nazaj.

Marko Planinc

Pogovor je bil objavljen v junijski številki Zasavskega tednika.

Previous article
Next article

Isti avtor