V času vpisa otrok v srednje šole in fakultete moramo biti pozorni na našo odraščajočo mladino. Da smo tam, za njih. To je čas, ko se marsikateremu otroku sanje razblinijo v prah, ker ni sprejet na željeno fakulteto ali srednjo šolo.
Prejšnjič sem pisala, kako pomembno je, da smo v času vpisov naših otrok v srednje šole in fakultete pozorni nanje. Da smo tam, za njih.
Marsikateremu otroku se v tem času razblinijo sanje. Razblinijo se tudi marsikateremu staršu. Ker otrok ni bil sprejet, kamor je starš želel, ali pa si morda ne želi šolanja, za katerega starš meni, da je naprimernejši.
Morda je bil ta otrok uspešen v osnovni šoli in tudi v srednji šoli in ni bilo nobenih težav z vpisom na željeno fakulteto. Po letu in pol pa začuti, da ta poklic ni to, kar si želi. In vse pusti.
Si lahko predstavljate razočaranje staršev?
Pred časom sem imela priložnost spoznati mlado dekle, ki ima podobno izkušnjo, kot jo opisujem. Prav občudujem jo.
Zakaj? Sledila je svoji izbiri in vztrajala. Sanjala je, da bo slaščičarka in bo izdelovala torte. Pa jih je.
Sredi fakultete se je odločila za spremembo, naredila prekvalifikacijo in se zaposlila kot vajenka slaščičarstva. Starša nista bila najbolj navdušena glede odločitve.
Ob bivanju v velikem mestu se je morala preživeti. In to ji je z odločnostjo in fokusom tudi uspelo. Poslušala je svoje srce.
Šolanje nadaljuje v želeni smeri, na nižji stopnji. Njeno moč napaja izjemen fokus in strast, kaj želi v življenju početi. Ob študiju za preživetje opravlja priložnostna dela, s katerimi gradi svoj nabor spretnosti in veščin. Predvsem pa spoznava, kako živeti s sledenjem svojih top izbir.
Koliko naših otrok je sposobnih takšnih revolucionarnih in hkrati odgovornih odločitev? Ker izbira svoje odločitve – dobre in slabe; in ker sprejema tudi njihove posledice – živi polno življenje. In je srečna.
Je dobra, srčna, zadovoljna. In mi je zgled. Meni, odrasli osebi.
Kaj šele mojemu otroku. Mene uči, da moram kot mati kdaj spustiti kontrolo. Življenje otrok je njihova pot, ki se zgolj prepleta z našimi.
Če ob tem kot starš čutim rano, je ta moja, ne otrokova. Zato nanj ne smem pritiskati. To ni spoštljivo do otroka.
Pot – katera koli pot človeka – ni vedno lahka. Zgornja, ki sem jo opisala, se sicer bere kot dobra zgodba in pot. Pa lahko zagotovo med vrsticami preberete, da ni bila ves čas takšna.
Zato moramo starši utišati svoj ego, odpreti srce in biti tam za otroka!
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatimi izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
