Občino Zagorje ob Savi že 27 let vodi župan Matjaž Švagan, eden tistih slovenskih županov, ki mu njegove občanke in občani najdlje zaupajo. Ob nedavnem občinskem prazniku smo mu zastavili nekaj vprašanj.
Gospod župan s čim ste najbolj zadovoljni v zadnjem letu vodenja zagorske občine?
Najbolj zadovoljen v zadnjem letu sem z izgradnjo vpadnice Ruardi, pa izgradnjo Kolodvorske ceste in rondoja na regionalni cesti proti odseku Litija – Trbovlje. Sigurno pa je ena izmed največjih pridobitev tudi povezovalna cesta Podkum – Sopota, kar je bila dolgoletna želja tako krajank in krajanov Podkuma kot tudi občine. Brez ljudi, ki tam živijo, njihovih prizadevanj, pa tudi našega deleža, je vprašanje, kdaj bi do tega projekta sploh prišli. Na cestah se je res naredilo precej. Npr. modernizacija ceste od Izlak proti Mlinšam, z izgradnjo, po več kot 10 letih, semaforiziranega prehoda na Mlinšah. To so glavni infrastrukturni objekti, ki so večji del financirani z države – tu gre zahvala vladi Republike Slovenije.
Kaj pa na drugih področjih?
Država je pomagala rešiti tudi dom na Prvinah, kjer je vlada odkupila objekt. Vsebine smo se lotili skupaj s Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti. Letno naj bi občino obiskalo od 2 do 3 tisoč mladih. Pokazali jim bomo našo občino in lepote celotnega Zasavja. Gotovo je bila ena od pogumnih potez, da smo šli v sanacijo plazu v Čemšeniku. S tem smo sanirali velik plaz, se lotili reševanja cerkve in samega Čemšenika. Pomembno je tudi, da smo s tem obdržali predvsem grobove, pa rešili cestno infrastrukturo, individualne objekte. Gre za investicijo okoli milijon in pol evrov. In to je vzorčen primer, kako lahko država, lokalna skupnost, krajevna skupnost, župnija skupaj naredijo velike stvari, če je pozitivna energija. Dokaz, da se dajo uresničiti dobre stvari, če na prvo mesto postavljamo človeka, šele nato politiko. Takšne zgodbe so naša velika prednost, kar nam daje energijo za naprej.
Se je zgodilo tudi kaj, s čimer niste zadovoljni?
Seveda. Največji poraz je bila neuresničena obljuba, dana pri izgradnji novih prostorov osnovne šole Toneta Okrogarja. Izkazalo se je namreč, da gredo na področju gradbeništva v Sloveniji cene v nebo. Ne le glavnih ponudnikov, ampak tudi podizvajalcev, dobaviteljev materialov. Ugotovili smo, da gre vrednost preko možnosti občinskega proračuna. Vemo, da država ničesar ne namenja za predšolske oziroma osnovnošolske investicije. Moja odgovornost je med drugim tudi to, da ne pripeljem proračun do finančnega zloma. Mislim, da smo vsi to sprejeli z razumevanjem, saj zaenkrat enostavno ne moremo zagotoviti toliko denarja za to naložbo, ki se je dvignila proti 8 milijonom evrov, sami.
Ne želim zapustiti funkcije kot župan, ki bi najbolj zadolžil občino Zagorje ob Savi in ne dal možnosti koriščenja evropskih sredstev, katera nas čakajo tudi v prihodnje. Seveda pa sem znan po tem, da to ne pomeni, da smo obupali. Imamo pripravljeno varianto B, tako da bo šola adaptirana, opravljena bo tudi energetska sanacija telovadnice vključno z zahtevami šole, da napravimo dobre pogoje za delo. Seveda bomo naložbo prilagodili občinskemu proračunu, delno naj bi jo sofinanciral tudi Eko sklad. Ampak v tej zgodbi smo ostali sami. Smo v fazi idejnih zasnov, tako da bi bila v tem trenutku kakršnakoli izjava neumestna. Varianta B se intenzivno pripravlja in obljuba, ki je bila dana, bo izpolnjena. Vendar v okviru finančnih možnosti občinskega proračuna.
V zadnjem času je veliko besed okoli Medijskih toplic – kako gledate vi na razplet oziroma na dogajanje okoli Medijskih toplic?
Že od prvega dne, ko so se odprle obnovljene Medijske toplice, potekajo res čudne zgodbe. Obžalujem da mora na koncu imeti lokalna skupnost takšen objekt, do katerega je pripeljala znana tajkunska zgodba. Na takšen način izkoriščati banke je nedopustno. Vemo, da bomo vsi plačali to proračunsko luknjo, sanacijo bank. Nihče ne odgovarja za to, do česar je prišlo. Občina ni lastnica Medijskih toplic. Vemo, da je v stečaju kompleks kupilo privatno podjetje, ki je na objekte obesilo okoli 8 milijonov evrov hipotek. Občina si želi dobrega gospodarja, ki bi iz Medijskih toplic naredil to, kar so: turistični zasavski biser.
Kaj je novega okrog Ceroza in reševanja te, trenutno največje zasavske zagate?
Iščemo pametne rešitve, mislim, da jih s skupnimi močmi lahko najdemo. V tej zgodbi smo bili zavedeni vsi, vključno z občino Trbovlje, ki še vedno razmišlja o izstopu iz družbe Ceroz. Želim si, da ostanemo v tej zgodbi še naprej skupaj. Mislim, da lahko skupno uredimo stvari, čeprav je res, da niso enostavne.
Kaj pa naložbe v občini? Že dolgo razmišljate o novih prostorih knjižnice. Kako je s to naložbo?
Prostori za razširitev mestne knjižnice so odkupljeni, pripravljamo vse potrebno za to naložbo in upamo, da se jo bomo lahko čim hitreje lotili.
Objekt Svee ste odkupili. Kaj pa sedaj?
Tudi tam se bomo naložbe lotili v skladu s proračunskimi možnostmi. Trenutno pripravljamo vse potrebno, da bomo objekt energetsko sanirali. Prav tako se bomo lotili energetske sanacije Proletarca, kjer ima sedež Mladinski center Zagorje ob Savi.
Kaj pa ekonomska poslovna cona Selo?
Kot se je pokazalo, je bila pametna naša previdnost pri pripravi naložbe moravškega Termita. Sedaj se pogovarjamo o drugih investitorjih, ki jih zanima prostor v tem delu Zagorja. Mislim, da smo na dobri poti, da se bo tudi tam kmalu začelo dogajati na polno.
In naložbe na drugih področjih?
Pripravili smo vso potrebno dokumentacijo za nakup 50 električnih koles, s katerimi bomo opremili Zagorsko dolino. Z nakupom prostorov za Pon Do Kwan smo rešili prostorsko stisko za najmanj 200 mladih športnikov in športnic Zagorja. Saniramo tri velike plazove. V sodelovanju s Telekomom Zagorje razvijamo v pametno mesto – rezultat prvega koraka je nova pametna luč na mestni ploščadi. Skupaj z državo pa smo se lotili urejanja treh plazov v skupni vrednosti 1,5 milijona evrov.
Torej gre Zagorje, po vašem, še vedno po poti uspehov?
Iz srca rad, iskreno in ponosno pohvalim vsak zagorski uspeh, uspeh vsakega našega človeka. Zakaj bi čakal, da to storijo drugi in se bal, da nas v vsesplošni nezdravi tekmovalnosti po nemarnosti – ali po krivici – prezrejo? In če očitek, da so se v 27 letih, kolikor vodim zagorsko občino, te »moje skromnosti« nalezli tudi drugi, me to, priznam, samo veseli.
Morda so se pa Zagorjani res nalezli zavesti, da so uspešni?
Biti Zagorjan ali Zagorjanka je način življenja. Je slog, ki so nam ga določili naši predniki, ko so si utirali poti v zagorsko pokrajino. In mi ga tako – po najvišjih postavah – tudi živimo. Ne predamo se zlepa. Ko pademo, vstanemo še močnejši. Dosegamo finančne in moralne rekorde. Naj omenim le, da smo se tudi letos v spletnem delu tekmovanja Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna uvrstili med tri najbolj gostoljubne občine v Sloveniji.
Marko Planinc
Foto: arhiv Občine Zagorje
