Maks Starc je lani praznoval svoj 80. rojstni dan, rad piše zgodbe in pesmi. Svoje življenje je orisal na literarnem večeru, ko je predstavil svojo novo knjigo Bili so hudi, a tudi lepi časi.
Na literarnem večeru, ki so ga pripravili Literarni prijatelji Društva upokojencev Trbovlje, se je z Maksom Starcem pogovarjala Vida Vozel.

Starc je povedal veliko o svojem življenju, kako je imel rad svojo mamo, da se je družina težko preživljala, saj je mama morala za njihovo preživetje trdo delati vse življenje, čeprav je bila bolna. Najhujše je bilo med drugo svetovno vojno, ko so jedli kruh iz zmlete smrekove skorje, saj drugega ni bilo in tako preživeli. Oče je po vojni šel delat v Črnomelj, kjer je spoznal novo partnerko in praktično pozabil na svojo družino, za katero bi moral skrbeti. Hotel se je ločiti od mame, ki na to ni pristala, zato ji je grozil in jo pretepal, da je končno pristala na ločitev. Čeprav je oče že zgodaj kupil »fička« in dobro živel, so njegova otroka Maks in Tonko ter prva žena večkrat tolkli lakoto kljub sodno dosojeni preživnini, ki je oče ni nakazoval. Maks se je šolal v različnih krajih, imel probleme zaradi svojega ribniškega narečja, imel skrbi, kje bo lahko prespal noč … Težave so se kar vrstile in ena od njih je bila, da je imel odobreno bivanje na Akademskem kolegiju v Ljubljani, a postelje kljub temu ni dobil kar pol leta, zato je veliko noči prespal na klopeh v parku ali železniški postaji. Kljub vsemu je doštudiral zgodovino in zemljepis. Svojo štipendijo je dajal mami, sam pa se preživljal s študentskim delom.

Sodeloval je v več mladinskih brigadah in ko je sodeloval pri izgradnji ceste Celje-Ljubljana, je spoznal pri Lukovici lepa trboveljska dekleta in se zaljubil v brhko Marinko. Ta je kasneje postala njegova žena. Poročila sta se istočasno z njegovim bratom Tonkom, tako so imeli kar dvojno poroko, da je bilo vse ceneje. Njegova prva služba je bilo učiteljevanje na Osnovni šoli Alojza Hohkrauta. Po vrnitvi iz služenja vojaškega roka se je zaposli na Osnovni šoli Tončke Čeč. V Trbovljah sta z ženo ostala deset let, ki jih ne more pozabiti zaradi vseh ljudi, ki jih je tu spoznal in jim nikjer ni enakih, zato se rad vrača k nam.

Njegovo življenje je pestro, saj rad planinari, poje v pevskih zborih, oblikuje glino, piše knjige in pesmi … Pesmi v ribniškem narečju je posnel na CD, da jih ljudje lahko slišijo v pravem narečju, takem, ki ga poznajo  od Kočevja do Velikih Lašč.

Verjetno bo še kaj napisal in njegovi prijatelji bodo spet to z veseljem prebirali.

Večer je polepšal Franci Vrtačnik z igranjem na harmoniko. Odlomke iz knjige so prebirali člani Literarnih prijateljev.

Irena Vozelj

Prejšnji članekIzšel prvi letošnji Zasavski tednik
Naslednji članekSpominska plaketa PZS za Zorana Klemna