Elizabeta oziroma Betka Škorjanc je Zasavka, ki kljub svojim 88 letom še vedno vzame pot pod noge. Letos se je, pri 88 letih, ponovno povzpela na Triglav. Njeno otroštvo je zaznamovalo izgnanstvo, danes, v zrelih letih, pa pravi, da ji je lepo kot še nikoli.

Elizabeta Škorjanc je prva leta svojega otroštva preživela v Hrastniku. Mama, sicer doma iz Krškega, je pred njenim rojstvom delala v hrastniški gostilni, kjer je spoznala rudarja Ferda Verdaja. »Menda je bila ljubezen na prvi pogled,« se zasmeji Betka, »oče se je mimogrede na poti iz rudnika ustavil v gostilni na kakšnem ‘špricerju’ in tam zagledal lepo dekle.« Skupaj sta imela štiri otroke, najmlajša, Fanči, se je rodila po vojni. Mala Elizabeta, ki je imela takrat dva mlajša brata, je prve tri razrede osnovne šole obiskovala v Hrastniku, nato pa so jih 6. avgusta odpeljali v izgnanstvo. »Esesovci so prišli po nas,« se spominja, »dali so nam eno uro, da spakiramo najnujnejše, nato pa smo morali oditi.«

Tako so starša in trije otroci, stari devet, osem in šest let odšli do gostilne, kjer je prej delala njihova mama, od tam so jih s kamioni odpeljali v Rajhenburg (današnjo Brestanico), končna postaja pa je bila hrvaška Petrinja. Škorjanc se spominja kupov zlata, ki so ga morali bogatejši izgnanci pustiti za seboj, in doda, da je takrat prvič videla takšno bogastvo. V bežnem spominu so ji ostale tudi nune, ki so v Zagrebu otrokom na vlak prinesle čaj.

V Petrinji so skupaj z drugimi izgnanci več mesecev bivali v nekdanji tovarni mila in spali na slamnatih tleh. Nato so jih naselili v prazno osnovno šolo, kjer so jih napadle bolhe in uši. Nekoliko boljše je bilo, pravi, ko so jim le dovolili, da se gredo v sosednjo polikliniko stuširat. Jedli so čorbo iz zelja in plesniv koruzni kruh.

Del svojega izgnanstva so preživeli v opuščeni vasi, kjer naj bi obdelovali zemljo in skrbeli za živino. Oče je cele dneve delal v rudniku, kjer so rudo kopali na roke. Leta 1942 je pritisnila huda zima. »Naši sosedje so bili cigani,« se spominja Elizabeta Škorjanc, »med njimi je bil majhen, prisrčen deček, ki je kljub mrazu kar nag hodil okrog.«

Ko so taborišče v Petrinji razpustili, so se morali tisti, ki so v njem živeli, znajti po svoje – in tudi družina Škorjanc se je. Mama je okoliškim prebivalcem prala oblačila, brata sta pasla živino, Elizabeta pa je najprej pometala pločnik, nato jo je k sebi vzel par brez otrok. Otroci so v Petrinji obiskovali šolo. »Najhitreje od vseh slovenskih otrok sem se naučila jezika,« se pohvali.

Po vojni so se poleti vrnili v Hrastnik. Njihovo staro stanovanje je bilo zasedeno, zato so dva tedna preživeli v gostilni, kjer je mama prej delala. Nato so dobili novo stanovanje – tokrat na Logu. Po vojni je bil Ferdo Verdaj nekaj časa hrastniški župan. Elizabeta, zdaj že v najstniških letih, je gimnazijo obiskovala v Trbovljah, leta 1948 pa se je tja tudi preselila. Poročila se je z učiteljem in pri 25 letih rodila sina. A ko je bil sin Dušan star komaj štiri mesece, je njegov oče zaradi okvare srčne zaklopke umrl.

»Kljub vsemu, kar sem slabega doživela, mi je zdaj lepo,« pove, »lepo se mi zdi, da svojci bdijo nad menoj.« Želi si le, da bi preostanek življenja preživela v miru. »Mladi se sploh ne zavedajo, kaj je to vojna,« pravi, »že meni je bilo grozno, pa nisem bila v boju. Želela sem si le tega, da bi šla lahko zvečer v toplo posteljo in da ne bi slišala strelov.«

Danes Elizabeta Škorjanc rada obiskuje svoja pravnuka, stara osem let in 17 mesecev. Skupaj gredo na smučanje, obiskuje pa tudi pilates, plava in hodi v hribe. »Zdaj, ko sem v pokoju, imam časa na pretek, ampak ga nimam,« se nasmeji. Pravi, da si raje, kot da bi ob lepem vremenu čistila okna, oprta nahrbtnik in gre v naravo. Letos se je šestič povzpela na Triglav, med drugim pa je stala tudi že na Ben Nevisu, najvišjem vrhu na britanskem otočju, in na vrhu švicarskega Breithorna ter grškega Olimpa.

Besedilo in foto: Martina Drobne