Primož Siter Ram, glasbenik in aktivist, Trbovlje:
»Ker sem doma v tisti prekarski generaciji, ki je, prva po NOB, primorana živeti slabše od generacij pred njo, tudi varčujem v predvojni maniri, v štumfu. Pa saj, ugotavljam, mi je tako tudi prav, bankam, kreditom in drugim vampirjem itak ne zaupam.
Moj glavni osebni kapital je moje delo in prispevek skupnosti. Zapiski, rime, misli, dnevniki in spoznanja, ki jih beležim v blokcih, so moja valuta. Vedno nosim kakšnega s seboj in v spodnjem predalu komode se jih je nabralo, ta polnih. V bistvu sem milijonar.«
Sonja Medved, direktorica Podružnice Delavske hranilnice Zagorje:
»Varčujem v skladu s svojimi zmožnostmi. Pri tem pa varčevanja ne pojmujem le kot shranjevanje denarja, če ga kaj ostane. V vsakdanjem življenju je nešteto možnosti varčevanja, na videz drobnih malenkosti, vendar se kar držim gesla, da vsak cent šteje. Ugašanje luči tam, kjer ni potrebno, da svetijo, je morda majhen drobec v mozaiku varčevanja, če pa dodamo še po nepotrebnem preveč ogreto stanovanje, varčno porabo vode, kupovanje hrane, kolikor je potrebujemo, ne da jo zavržemo, varčno vožnjo z avtomobilom, kakšen korak več peš namesto z avtomobilom, pa se lahko že kar konkretno pozna v družinskem proračunu. Varčevanje torej ne pomeni, da moramo biti ravno skopi, da kaj prihranimo, le smotrno in racionalno se je treba vesti v vsakdanjem življenju. Kar zadeva pojem varčevanja, pa me je življenje naučilo še nekaj, in sicer, da je dobro biti varčen z besedami, saj nas razsipavanje z njimi lahko velikokrat precej drago stane. Kljub temu, da sem bančnica, nasvetov, kako ravnati z denarjem, ne bi rada delila. Vsak zase najbolje ve, kaj je dobro zanj in njegovo denarnico, če seveda v njej sploh kaj ostane.«
Sandi Lepoša, gasilec Gasilskega zavoda Trbovlje:
»Bilo je nekaj let nazaj, ko mi je prijatelj razlagal, da “mormo” nabaviti srebro (srebrnike), ker bo cena zelo kmalu neverjetno narastla. Odločil sem se, da »raskiram«, zato sem kupil tulec srebrnikov. Naložba se je končala nedobičkonosno, saj cena srebru seveda drastično ni narastla, tako da sem ga prodal za praktično isti denar, kot sem ga kupil. Težko zaupam ponudnikom in bankirjem o raznoraznih naložbenih strategijah. Če bi bilo moje finančno stanje v zelo velikem plusu, bi si za naložbo kupil nepremičnino. Tovrstne naložbe se mi zdijo dokaj dobičkonosne. Kar se tiče pa prihrankov, sem pristaš »povšter strategije«.«
Vojka Grešak Kramžar, predsednica KS Turje-Gore in finančna direktorica Slovenijales trgovine, Dol pri Hrastniku:
»V današnjem času imamo na razpolago veliko varčevalnih in naložbenih produktov. Glede na to, da se vsakodnevno srečujem s finančnimi zadevami, se tudi v privatnem življenju držim določenih načel. Pri vseh oblikah naložb se še kako dobro zavedam tveganja (nižje je pri naložbah v obveznice, višje pri delnicah, seveda so posledica višji ali pa nižji donosi). Vedno poskušam ostati na trdnih tleh in za varčevanje in naložbe porabim samo tista denarna sredstva, ki mi ostanejo po pokritju vseh osnovnih stroškov. Ne odločam se za dolge vezave denarnih sredstev in vedno varčujem tako, da ga imam v najkrajšem možnem času na razpolago.«
Nejc Ašič, študent psihologije in idejni vodja Slovenske note, Hrastnik:
»Kot otrok sem prejel tiste varčevalne »prašičke«, samo v njih so se kovančki nabirali kratek čas, ker namreč nisem potrpežljiv pri varčevanju. Si kar očitam, da z denarjem ravnam preveč impulzivno, ne preveč »šparovno«, čeravno ne zagovarjam tega, da moraš varčevati za naslednjih, ne vem, 10 let, za bližnjo prihodnost pa zagotovo. Načini, kako varčevati, so verjetno različni, vsak si izbere svojega. Trenutno ne varčujem za nič večjega. Mogoče bi si tekom študentskega življenja zaželel mini avto, da bom bolj mobilen, vendar bom moral tudi zanj varčevati. Ostalih večjih želja nimam, zato tudi ne namenjam trohice svoje mentalne energije v razne naložbe, delnice, finančne trge, … To še ni zame, mogoče tudi nikoli ne bo. Se mi pa zdi ironično odrekati nakupom v sedanjosti le zato, da boš lahko nakupoval nekaj v prihodnosti. Konec koncev boš še vedno privarčevani denar zapravil, a za kaj, to je pa druga reč. Češ v iluziji, da bo nakup bolj »pameten«, bolj »preudaren«, da si sedaj kupil nekaj blazno »uporabnega« in »koristnega«. Trošenje je trošenje – ali impulzivno, v tem trenutku, ali pa z denarjem, ki si ga varčeval pet let. Se pa zalotim, ko sem na tleh, poklapan, ko se mi zamaje samopodoba, … kako skočim v trgovino, tudi spletno, in kaj kupim … Češ za »dušo«. Denar je čuden terapevt.«
