torek, 11 februarja, 2025

Iz te kategorije

Ali kaj »šparajo«?

V zadnjih oktobrskih dneh smo obeležili svetovni dan varčevanja. Novembrsko zasedbo Zasavskih pet smo zato povprašali, ali varčujejo in na kakšen način. Morda denar raje spravljajo za »hude čase« ali uživajo z njim v danem trenutku? Ali v svoji okolici in pri sebi opažajo, da »šparajo/šparamo« s čim, s čimer ne bi smeli?

Goran Ajtič, filmski režiser in scenarist, Zagorje

Kar se tiče odnosa do denarja, se mi zdi, da sem bil že od nekdaj človek, ki je bil nagnjen k varčevanju, čeravno nikoli k pretiranemu varčevanju; poleg tega za varčevanje dolgo časa niti nisem imel pravega razloga. Vendarle pa se mi je zdelo, da ni nič narobe, če oseba z denarjem ne pretirava, ker po mojem mnenju v bistvu nihče nima razloga za pretirano razsipnost.

Nikoli nisem imel pomislekov glede svojih prijateljev oziroma glede družbe nasploh: nikoli mi ni bila težava prispevati za pijačo ali podobno, kakor tudi komu kdaj pomagati, če je bilo treba; enako razmišljajo tudi moji najožji prijatelji, saj je odnos od nekdaj vzajemen.

Nikdar se nisem držal nazaj niti glede svoje velike »ljubezni«: v zadnjem desetletju – in še prej – sem največ denarja namenil tistemu, brez česar si življenja ne predstavljam, to so knjige in glasbeni CD-ji. Priznam, da sem strasten zbiratelj in enega in drugega; seveda je šlo precej tudi za garderobo, a v vseh navedenih primerih še vedno v mejah normale.

Ker pa sem pred dobrim desetletjem skusil tudi zadrego, namreč skorajšnjo finančno stisko, pa sem pričel popolnoma drugače gledati na denar; še vedno si privoščim reči in zadeve, ki mi pomenijo, a morda v manjših količinah. Odnos do denarja je postal drugačen, in od takrat dalje se ravnam po načelu, da »ne zapravljaj za tisto, česar nujno ne potrebuješ.«

Načeloma tudi nisem materialist in glede tega imam srečo; nov avtomobil, stanovanje ali hiša, po tem nisem nikoli imel apetita.

Tudi nisem oseba, ki bi se pustila voditi po načelu množičnega mnenja ali reklam, s katerimi nas bombardirajo na vsakem vogalu, češ da potrebujemo to in tisto in ono … Ne! Vsak človek mora poznati svoj okus in svoje potrebe in si privoščiti le tisto, kar dejansko potrebuje.

Tako da lahko mirne duše odgovorim, da sem varčen človek. Varčujem, a zgolj postopoma, ker opravka z velikimi vsotami denarja pač nikoli nisem imel.

Kar se tiče ožje in predvsem širše okolice: zdi se mi, da je v resnici naša država tista, ki pretirano varčuje na enem koncu in je razsipna tam, kjer ne bi smela biti.

Vsekakor se nameni preveč denarja za plače politikov (ki jih je žal vse več in več in od katerih imamo vse manjše koristi), medtem ko ga predvsem v zdravstvu, infrastrukturi, znanosti in umetnosti strahotno primanjkuje (torej v tistih panogah, ki jih spodoben človek za obstoj nujno potrebuje). To dejanje države oziroma vladajoče elite se mi zdi nadvse krivično in žalostno.


Karmen Cestnik, direktorica Kulturnega centra Delavski dom Zagorje

Varčevanje in varčnost nista eni od mojih pozitivnih lastnosti. Denarja namreč ne hranim za hude čase, saj se prevečkrat zavedam naše minljivosti in raje uživam v danem trenutku. Dvakrat letno si z družino privoščimo malce dražji dopust, avtomobile v družini imamo na leasing, sicer so pa mesečni stroški tako visoki, da si kakšnega hudega »šparanja« niti ne moremo privoščiti.

»Šparanje« s tistim, s čimer ne bi smeli? Preveč »šparamo« svoj čas, ki naj bi ga namenili druženju s svojimi najbližjimi in preveč časa namenjamo službi in ostalim obveznostim. Ne zavedamo se, da tako »prišparanega« časa morda nikoli ne bomo mogli zapraviti.


Deja Hauptman, umetnica in lastnica znamke Fina glina, Trbovlje

Sama načeloma ne varčujem, vsaj ne na daljši rok. Vmes za kakšen izlet, potovanje ali dopust, drugače pa mislim, da je pomembno zgolj uživanje v danem trenutku. Rada izkoristim vsak nov dan in nove izkušnje, zato vedno zgrabim dane priložnosti in sledim toku življenja. Kot pravijo: »Le enkrat se živi.« Kljub vsem pa je seveda fino imeti manjšo vsoto denarja vedno nekje v predalu, za »nujne primere« ali pa zgolj zaradi boljšega občutka.

V današnjem času se mi zdi, da precej preveč »šparamo« s časom in sicer s posvečenim časom. Tistim, ki naj bi ga večkrat namenili svojim bližnjim – prijateljem, družini … Ampak si ga zaradi današnjega noro (pre)hitrega tempa življenja, ki nam ga narekuje družba, ne znamo več vzeti. Vsaj tako opažam pri sebi in v svoji okolici. Čedalje več je »izgovorov« oziroma stvari, ki jih »moramo nujno« postoriti v dnevu in posledično potem zmanjka časa za druženje.

Tukaj pa se lahko spet vrnem k vsebini iz prvega odstavka … Torej, izkoristimo čas za spontane dane trenutke v življenju, ki so seveda najbolj cenjeni v ljubeči družbi.


Jon Tavčar, zmagovalec The Brain-Computer Interface Designers Hackathona, Litija (dijak STPŠ)

Splošno zelo veliko varčujem. Z denarjem sem začel varčevati, ko sem začel srednjo šolo. No, sem tudi že prej, ampak raje premislim, kaj kupujem (primerjam količino s ceno, na primer), če grem v trgovino. Vode v primerjavi s svojo družino zelo malo porabim. Tudi upoštevam, da ugašam luč, kadar je ne potrebujem. Mislim, da ne varčujem z ničemer, s čimer ne bi smel. Razen, če se zraven šteje plastenke od pijače Arizona … Ljudem se ponavadi ne sliši tako pomembno, a vsaj meni se zdi, da je zelo velika škoda porabiti preveliko količino nečesa po nepotrebnem.


Špela Vodlan, dr. vet. med., lastnica veterinarske ambulante Animalia, Zagorje

Po duši nisem potrošnik, zato pri nakupih vedno resno premislim, če določeno zadevo res, res rabim, in večinoma pridem do zaključka, da je ne. Kar se pa potovanj in dogodivščin tiče, pa ne šparam. Nisem tip človeka, ki bi imela na banki vedno maksimalni minus – pazim, da imam malo rezerve, da mi v primeru nenapovedanih stroškov (crkne avto, pralni stroj …) ni treba prositi za posojilo. Aktivno ne varčujem, zavedam pa se, da bom zelo v kratkem morala misliti tudi na svoja »zrela leta«, ki jih nameravam polno izkoristiti, za kar pokojnina ne bo zadostovala.

Kar se ne-denarne »šparovnosti« tiče, pa bi bilo fino, da bi ljudje malo manj šparali z zdravo pametjo in lastnim mišljenjem/mnenjem. Vse preveč smo pasivni, se obešamo na mnenja drugih ljudi, redko pa si upamo ustvariti svoje … ali pa si ne vzamemo časa, da bi si ga ustvarili. Empatija in toleranca pa sta še dve lastnosti, s katerima bi lahko razmetavali naokrog.

Isti avtor