V sredo, 6. januarja, je iniciativa Inženirke in inženirji bomo! trboveljski inženirki in učiteljici Alenki Knez podelila priznanje za življenjsko delo na dogodku Inženirka leta 2020. Priznanje so letos podelili prvič, Knezova ga je prejela za vseživljenjsko delo pri vzgoji in razvoju talentov, za navduševanje za inženirstvo, tehniko, naravoslovje in inovativnost. Organizatorji so med drugim obrazložili takole: »Alenka Knez je učiteljica z veliko začetnico. Kot strojnica iz inženirske družine od nekdaj razume pomen matematike za mlade, vpliv na razvoj talentov in povezavo s šolskim učenjem. Njena vrednota ‘vse se da’ in sistematičnost dela sta bili opaženi že med 34-letnim delom v Srednji tehniški šoli v Trbovljah.« Pogovor je bil objavljen v časopisu Savus.
Iskrene čestitke najprej za posebno priznanje za vseživljenjsko delo pri vzgoji in razvoju talentov v izboru Inženirka leta 2020. Kako ste ga vzeli?
Najlepša hvala za čestitke. Od vseh priznanj, ki jih imam, je tole zadnje res izjemna čast, ker združuje mojo izobrazbo in poklicno pot. Kar pomeni, da lahko tudi nekdo, ki kot inženir uči v šoli, vzgaja kadre, neposredno pripomore gospodarstvu. Tako, da je zame to izjemna čast in še posebej velika trema, ko sem se znašla v taki iminentni družbi, kot je bilo nominiranih 10 inženirk v zadnjem izboru in pa vseh 53 prijavljenih letos. Ter seveda vseh inženirk v preteklih letih v projektu Inženirke, inženirji bomo!
Inženirski pedagog ali inženirska pedagoginja?
Inženirska pedagoginja, hvala za popravek. Moramo biti ženske toliko ponosne in pravilno uporabljati slovenščino, tako da je naziv inženirska pedagoginja oziroma inženirka res pravi.
Kaj to sploh pomeni?
Kot srednješolka sem se vpisala v Tehniško srednjo strojno šolo v Trbovljah in dosegla poklic strojnega tehnika. Nadaljevala sem na fakulteti za strojništvo v Ljubljani, kot edina ženska med kolegi svoje generacije in v štirih letih in pol diplomirala na drugi stopnji. To je bilo v takratni dobi kar nekaj posebnega na tem področju. Imela sem sanjske kolege, celo bodočega moža sem našla med njimi. Potem sem se vrnila na tehniško šolo, ker so potrebovali diplomirane inženirje, mož Marjan pa je zaposlil na Rudisu. Vrnila sem se na »mojo šolo«, kjer sem bila že prej srečna in potem vseh 34 let, ko sem poučevala. Učila sem kar zahtevne strokovne predmete, kot so statika, trdnost, tehniško risanje, meritve, nekaj časa pa sem učila tudi matematiko v 4. letniku. Pri strokovnih predmetih pa strojniki uporabljamo matematiko kot orodje. Vedno sem to delo opravljala z veliko odgovornostjo in navdušenjem.
So bivši učenci kaj spremljali to podelitev?
Zelo. Moram reči, da imam veliko odzivov. Ne samo študijski kolegi, ne samo mnogi ljudje, ampak predvsem učenci, tudi njihovi starši, ki so mi pisali kot tršici Knezovi (počaščena). Vedno napišem potem hvala, da si se oglasil. Ampak tokrat sem bila res ganjena, saj so mi napisali veliko lepih misli: zasluženo, res v prave roke, ena redkih tršic, ki se je nismo bali, ampak smo jo spoštovali … Skratka, še in še je takšnih. Do tega, da so se spomnili, da sem risala z barvnimi kredami, da sem jim razlagala s pomočjo doma narejenih učil, da smo imeli delovne zvezke in računalniške programe za mehaniko že takrat … Res, to je tista trinajsta plača učitelja. Zlasti po 15 letih upokojitve.
Ženske v inženirskih poklicih so še vedno verjetno redke in projekt Inženirka leta naj bi prav spodbujala dekleta, da se odločijo za tehniške poklice. Kako bi vi vzpodbudili mlada dekleta, da se odločijo za takšne poklice?
Ta projekt je res izjemen, ker kaže, da ni več takšnih omejitev glede spola za posamezne poklice, ki so včasih veljali izključno kot moški poklici. Na S.O.S. šoli se ukvarjamo z matematiko v prvih treh razredih, ker sem spoznala, da je matematika, ki je drugi najobsežnejši predmet v osnovni šoli, tisti, ki na tirnice naravoslovja ali družboslovja postavlja otroka na samem začetku šolanja. Veliko deklic raje riše, pleše, poje, kot se ukvarja s številkami. In potem se pri tej matematiki včasih zaradi ustaljenih enoznačnih poti razlage ne najde poti do teh otrok, ki imajo bolj razvito desno polovico možgan. Tamle nekje imam na sliki narisano v prispodobi, da so tam rožice, hribčki. Leva stran možgan pa je logična, in jaz mislim, da je treba tu dekleta ujeti in jim pokazati, kako je lahko matematika vsakdanja veda, kako je uporabna, kako nas obkroža. Predvsem jim je pa treba najti stvari, ki njih zanimajo, morda v obliki barv, predmetov, ki so jim blizu. Skratka, načelo S.O.S. šole je Matematiko z rokami delam sam, več znam. Torej jo je potrebno najprej razumeti, kar je pa danes, v tem tempu in slogu življenja, težko. Preštevanje je odvzeto, merjenje je odvzeto, vsem, tudi nam starejšim. Številke so pa samo simboli.
Kako pa srednješolko spodbudit ali pa navdušit za tehnične poklice?
Kaj naj rečem zdaj po 15 letih upokojitve? Krona mojega poučevanja, bom kar z imenom povedala, je dr. Dunja Ravnikar ki je bila moja tehniška gimnazijka in je potem nadaljevala na strojni fakulteti. Tudi doktorirala je na strojni fakulteti, kjer je sedaj zaposlena. Rekla mi je, da zaradi zgleda, če je meni uspelo, bo njej tudi. In ko učenec preseže učitelja, učitelj ve, da je dobro opravil svoje delo. Sem pa ponosna prav na vsakega učenca posebej, s katerim smo skupaj hodili po šolski in odraščajoči poti. Z mnogimi sem v stikih. So uspešni v svojem poklicu in krasni starši. Torej, učitelj je lahko z dobrim poznavanjem učne snovi, z navdušenjem do predmeta in pa s sočutenjem do šolarja, marsikomu vzgled na poklicni poti.
Je danes težko biti učitelj?
Jaz mislim, da zelo. Mene zelo skrbi. Mislim, da je danes zelo težko biti starš, da je težko biti učitelj in da je še najtežje biti učenec, dijak ali študent, ki se pa pravzaprav ta hip še ne zaveda, kolikšen bo primanjkljaj v znanju.
Zaradi?
Zaradi tega, ker šolanje na daljavo, šolanje preko zaslonov, ne more niti v sanjah nadomestiti šolanje v živo, odnose v učilnici, pogovore, učiteljevo razlago, odnosa do sošolcev, do celega življenja, ritma. Zdaj smo videli, kako je šola pomembna. Na S.O.S. šoli smo zagovorniki javne šole, mi podpiramo javno šolo, ki mora biti dobra. Mislim, da bi morali tu gledati na celo populacijo, ne samo na talentirane. Seveda je talentiranim potrebno dati možnost, dodatno delo in izzive, ampak ta velika večina ostalih, ki potrebuje temeljna znanja, dobro voden pouk in ogromno vaje, za to skupino učencev bi bilo potrebno nekaj narediti.
Omenjali ste že S.O.S. šolo, ste zadovoljni z njo? Koliko časa že delate?
Pet let imamo že svojo učilnico v Katapultu, pet let imamo svoj portal sos-sola.si. Pred tem sem 15 let študirala, kaj se dogaja pri matematiki v osnovni šoli zaradi vnukov. Imam pet vnukov. Najstarejša vnukinja je začela hoditi v šolo ravno takrat, ko se je devetletka začenjala in v naši tehniški družini (sinova, Jure dr. strojništva, Sašo prof. fizike) smo že takrat videli, da je snovi preveč, da je preobsežna, predvsem pa, da je otrok eno leto mlajši. Potem smo šli gledat tuje učne sisteme, iz 14 držav imamo 130 učbenikov. Iz celega sveta so mi nosili učbenike za 6, 7, 8 let stare otroke, spoznavali smo, kako matematiko učijo po svetu. Raziskala sem tudi domačo zgodovino poučevanja matematike za 200 let nazaj. Vse do dr. Franca viteza Močnika, ki je pisal učbenike za Avstroogrsko. Moji pristopi niso bili po akademskih merilih, bili so pa kljub temu zelo temeljiti. A ja, bom rekla, družinske Knezove raziskave. Ampak smo ugotovili, kje bodo najbrž težave. Iskali pa smo tudi že rešitve.
Zakaj zdaj spet šola, če ste se kot učiteljica upokojili?
V pokoj sem šla predčasno, ker je bil prvič vpis na strojno zelo majhen v tisti generaciji, drugič pa že takrat niso znali temeljne matematike. Ne moreš zidati mehanike, nadgrajevati pouk mehanike, če dijak ne zna enačb.
No, vrniva se na S.O. S. šolo.
V S.O.S. šoli smo zelo zadovoljni. Kaj je naše delo? Pripravljamo delavnice. Konec avgusta smo še ujeli predkoronski čas. Ko smo ugotavljali, kdo je bil v prvi korona osamitvi najbolj prikrajšan, smo si odgovorili, da so bili to četrtošolci. In smo pripravili še med počitnicami tri dni zapored delavnice, kjer so šolarji imeli 15 ur matematike brez svinčnika in papirja. Tri dni zapored so bili naši in smo uživali. Podobne delavnice smo pripravili še za končan tretji razred. Mamice so nas potem vzpodbudile, da smo vzeli v roke še drugošolce. Tako smo prvo soboto, ko se je začel pouk, imeli še delavnice za končan drugi razred brez svinčnika in papirja. Vsa leta že aktivno sodelujemo z Osnovno šolo Trbovlje. Z mag. Majo Vezovišek ter z enkratnimi učiteljicami prve triade organiziramo dneve dejavnosti.
Kaj pa počnete sedaj?
Ravno v tem tednu smo izdali učila za prodajo za prvi, drugi in tretji razred. Vsa tri so v tulcih, ki jih lahko shranite na knjižno polico. Sanjsko oblikovanje je delo prof. Katarine Bebar, ki je skupaj z Davidom Hančem sodelovala že od samega začetka snovanja, oblikovanja in izvedbe našega portala.
Prvo učilo je pincetni prijem, kjer se otrok uči pravilno držati svinčnik. To počne s pomočjo 20 kock, ki jih prelaga in sam dela račune. Drugo učilo je pozicijsko leseno računalo, učenec sam sestavlja, raziskuje enice, desetice, stotice, lahko pa sestavi tudi klasični abak do 20. Tretje učilo pa je za ulomke. Ulomki so izjemno težek pojem, naredili smo nazorno učilo. Vse je že objavljeno na našem portalu in fb sos šole in mojem osebnem. Posebnost teh učil je tudi QR koda, ki omogoča, da šolar po korakih posluša in gleda mojo razlago. Jaz pravim, da sem privatna učiteljica za vašega otroka.
Očitno uživate v svojem delu.
(smeh) Zelo, gorim. Moram povedati, da je tu sešteta pomoč veliko dobrih prijateljev. Slavko Lukančič je tisti, ki dela prototipe učil. Sama pridem z idejo, kako bi zgledala kakšna stvar. Pravi mi le, nariši. In potem v svoji garaži ustvarja čudeže. Loti Mlakar poskrbi, da so puloverčki za medvedovo družino naštrikani v barvah sos šole, Ines Repnik, razvojna inženirka AformX, skrbi za urejenost spletne stran. Pomaga mi Neja Brlogar, ki je študentka petega letnika pedagoške fakultete. Skratka, ne morem povedati, koliko podpore dobrih in srčnih ljudi, prijateljev otrok, zagovornikov resničnega temeljnega znanja matematike smo entuziastično (beri zastonj) združili v projektu. In seveda, ker smo sedaj v Katapultu, smo še večji in bolj prepoznavni. Priznanje Inženirke leta pa je vsem našem delu dalo še večja krila naši vnemi. Gremo s polno paro naprej – za veselje in razumevanje matematike, za njeno uporabnost, za naravoslovne in tehniške poklice, za deficitarna mesta v gospodarstvu, za Slovenijo, za Zasavje.
Marko Planinc
Foto: osebni arhiv
