»A vitar puše, nek samo puše.«

Mateja Gerečnik in Jelena Justin sta tisti dve, ki pod imenom Hike&Chill vodita skupine ljudi na pohode po vsem svetu. Na trekinge s karakterjem, kot pravita. Mateja je tisti del dvojca, ki si po trekingu vzame čas in tipkovnico pod prste in spiše vtise, polne humorja, lepih besed, pa tudi zasavske govorice, kot pravi Zasavki pritiče. Njene zapise bomo objavljali tudi na Savusu.

Velebit, ponos Hrvatov, sploh pa tistih, ki živijo pod njegovimi nogami. Dolg, razgiban, raznolik greben je to. Znan po Premužičevi stezi, mnogih Kukih, travnatih in skalnatih vrhovih, najbolj pa po vetru. Ja, kdorkoli ga obišče, se je zagotovo tam gor že srečal z vetrom. Tudi mi smo se. Spet.

Ko spremljam vremensko napoved za treking po katerem koli koncu Velebita, največkrat spremljam veter. Če kaj, potem nam ture kroji ta navihanec. Ko se loti zaletavati v grebene, drevesa in na koncu naša teleščka, hitro vidimo, da z njim ni dobro češenj zobati.

Na Srednji Velebit sva v maju peljali četrto skupino. In prav vsaka je ta, čudovit, del Velebita doživela v njegovi vetrni veličini. Če kje, potem je tukaj veter doma. Sicer nam ni odpihnil programa, nam je pa prepihal betice, odpihnil pršice in preluftal prešvicane cunje. Pa prav vsem pokazal, kdo je tam gospodar. Tako smo se na sončno – vetrno – vsesortevremenski Velebit v petek, zgodaj zjutraj, podali: Mojca, Mateja, Jasna, Robi, Irena, Brigita in Polona. Glih za en poln kombi nas je bilo.

Vedela sem, da bo v petek precej pihalo, zato sva se z Jeleno odločili, da premečeva program, predvsem pa, da se na Baške Oštarije pripeljemo z notranje, ne s primorske strani. Ko piha, zaprejo ceste, pol se pa pejt, če si upaš! Iz Ljubljane se torej čez Vinico in nato do Gospiča pa na Baške Oštarije prepeljemo z eno kufe pavzo vmes.

Sonce nas razvaja, obrazi so nasmejani, temperature pa precej zimske za ta letni čas. A tako na Velebitu pač je. Večkrat mraz kot vroče. Malo pred izhodiščem razloživa plan prvega dne in vidi se, da se ne bo nihče pritoževal. Rada imam ljudi, ki štekajo, ki znajo biti fleksibilni in uživati v tistemu, kar jim okolica, okoliščine in življenje prinese. Saj poznate tisto: »Če ti življenje prinese limone, si naroči tekilo.«. No, nam sicer veter ni prinesel limon, prinesel nam je le dodaten biserček Srednjega Velebita. Ogledali smo si čudovito jezero pod Filipovim kukom.

Pretegnili krake in krače, počakali, da veter neha loviti sapo, nato pa se strumno, zvedavo in navdušeno podali še v nedrje Dabarskih Kukov. Natančneje, pod Kizo. Tja, kjer lahko s pogledom objamemo verigo Dabarskih Kukov, se ozremo na morje in otoke, vdihnemo svež zrak in si rečemo, da smo srečni.

Pot gre najprej po gozdu. Premikamo se in slišimo, kako se veter na trenutke zaletava v zgrbančene bukve. Ni čudnega, da so se tako zvile. Le tako lahko preživijo. Gor, do travnika, kjer ugledamo skalnate gmote.

Gmote, ki očarajo, gmote, ki burijo domišljijo. Še piha. Sunki vetra nas vsake toliko ustavijo, nato pa izginejo, kot da jih nikoli ni bilo. Narava. Skalnat prehod, kjer se je potrebno s silo telesa upreti vetru. Nato spust po gozdu in nov vzpon. Travnik, obdan s kuki. Noro lepo. Za tistega, ki tega dela Velebita še ni okusil – dih jemajoče. Prisežem. Preko travnika, gor, čisto na rob. Tam se ustavimo in pogledamo verigo Kukov, travnate doline, otoke in modro morje.

Veter pojenja, čeprav še ni čisto ugasnil. Pomečemo se po tleh, vsak si najde svoj prostorček. Zagrizemo v malico, ki so jo na ta čudovit del prinesli naši polni nahrbtniki. Grizljamo vsak tisto, kar ga nasiti in občudujoče gledamo v daljine. Poskusim se spomniti svojih občutkov, ko sem to lepoto videla prvič. In poskusim podoživeti ravno zato, da si lahko predstavljam kako lepo se imajo najini sopotniki. Vidim in čutim. Lepo jim je. In si rečem, da sem srečna, ker komu od njih odstrnem košček lepega in ga mogoče za trenutek naredim srečnega. Ni lepšega, kot dajati. Res ne.

Povabiva na skupinsko fotkanje. Dan se je prevesil v popoldan, čaka nas še slikovit sestop. Še se fotkamo in še uživamo.

Do kombija in po vijugasti, panoramski, cesti v Karlobag. Vmes seveda zabremzam, da nastane kakšna fotografija. Ob morju parkiram. Toplo je. Čas za kavo, sladoled in nakup hrane za naslednja dva dneva.

Hop v kombi in spet gor. Do srčne, prisrčne Božene, ki nas prav vsakič gosti, kot bi bili kralji in kraljice. No, saj vsake toliko smo lahko, kajne? Si zaslužimo nekaj razvajanja. V hostlu si izberemo vsak svoje ležišče, razgledamo po prostorih in počakamo, da zadiši žar iz Bakine kuhinje. Mmmmmm, koliko slin se je pocedilo, ko je veter prinesel vonj po sveže pečenem mesu. Najemo se, več kot najemo. A tako pač tukaj je. Bogato. Kar ostane napakiram. Ne bomo stran metali, dragi moji. Jutri bomo imeli tam gor, na enem od vrhov, piknik. Velja? Itak! S polnimi trebuščki se odpravimo v deželo sanj. Človek lačen težko spi, sit pa včasih še težje. Pred spanjem še dogovor o tem, kaj bomo počeli v soboto. Spet nič pritoževanj. Razkošje.

Zajtrk, kombi, vožnja na izhodišče. Veter si je rekel, da bo malo počil, zato se na pot podamo v čisto drugačnem vzdušju. Jelena pove nekaj besed o okolici, nato pa se zapodimo na Premužičko.

Nekaj časa po ravnem, kaj hitro v breg. Matr je vroče!! A neb slučajn zdej mal unga vetra ud včer zrihtala?? Neb! Kr švicite. Za to ste pršli!

Pa ne, da bi kdo čisto zares jamral. Kje pa. Tako lepo je, da vsako besedo spremljajo žareče oči in široki nasmehi. V tem času je Srednji Velebit pravi arboretum.

Koliko različnih cvetov smo videli. In koliko čudovitih razgledov. Nekaj, kar je pač treba doživeti. Do Visibabe, kjer se ozremo na skalnat Bačić Kuk in verigo Dabarskih, tja do Kize.

Na eno strani kopica skalnatih vrhov, na drugi modro morje in otoki. Kulisa, ki je tako čudovita, da imamo občutek, da sploh ni realna. Pa je. Tako kot mi. Skupinska fotka navdušenja, nato zakorakamo naprej.

Travnati vrhovi so tole. Cvetlični, bi jim lahko rekla. Dol, so sedelca, v čarobni bukov gozd, če malo dol in nato spet gor.

Pod Prekinutim brdom je rastišče kraljice Velebita – velebitske degenije. Samo na treh koncih Velebita je njeno naravno okolje in videti jo je tako, kot bi našel školjko z biserom.

A mi? Mi? Mi smo jo videli. Kraljico Velebita. Tudi midve z Jeleno prvič. Pa sva premahedrali že veliko poti po tem pogorju. V vseh letnih časih. Saj vam pravim, da je videti to rožico pa namenjeno zgolj največjim srečkotom.

Vzamemo si čas za občudovanje, nato pa spet zapihamo v breg. Gor, na drug vrh. Tudi tukaj posedimo. Uživamo. Resnično uživamo. Za nami prihrumi skupina glasnih Hrvatov. Glasnost nas moti. Pa kaj čmo, nekateri pač ne znajo drugače. Škoda zanje. Dogovorimo se, da bomo imeli piknik. Iz ruzaka potegnem cel aufn mesa z žara.

Spet se pocedijo sline in kaj hitro obiramo vsak svojo kost. Kok je dobr! Do sitega se najemo, nato pa podamo naprej. Do tretjega, najvišjega v tem nizu nas nese pot. Ta je tudi najlepši razglednik, čeprav tudi prva dva nista od muh. Tudi tukaj malo posedimo.

Doseže nas rahla ploha, ki se kmalu naveliča ukvarjati z nami in gre naprej. Mi pa tudi. Delček poti kar tam od koder smo prihlačali, nato pa spet v spokojen gozd. Tukaj nas objame tišina. Oooo, kok paše. Vsake toliko slišim vzdih sreče ali pa pridušen krik veselja, ko nam pot prekriža katera od čudovitih rož.

Spet smo na Premužički. Od tukaj pa samo še po njej. Lepa je, prava mojstrovina. Po nekaj urah smo nazaj pri kombiju in z Jeleno se dogovoriva, da si privoščimo še en road trip. Malo naprej je en čudovit kos ceste pa slikovit tunel pa še kaj.

Privoščiva vam te razglede, zato zavijem na ozko makadamsko cesto in peljem počasi. Ne, ker ne bi upala. Samo zato, da si boste lahko zapomnili te čudovite poglede.

V hostlu najprej skuham en žehtn piskr kufeta. O, kok sede. Nekateri si privoščijo še mrzlo pivo (ali dva). Posedimo na sončku. Pred večerjo še tuširanje, kratek sprehod do razgledišča, nato pa hrana iz Bakine kuhinje. Peka. Njihovo najboljše. Dobrote zmažemo brez vihanja nosu. Brbončice vriskajo do navdušenja.

Nedelja prinaša vsesortevreme. Odločiva se, da se vsekakor peljemo do Alana, tam pa preverimo kako nam kaže. Že vožnja do tam je spektakularna. Cesta velja za eno najbolj razglednih na Hrvaškem. In je. Ko parkiram nas objame megla in veter. Mraz. Odločim, da kljub vsemu naredimo krajšo varianto obljubljene ture.

Doživimo tretji obraz Velebita. Imeli smo ga v vsej njegovi (ne)popolnosti.

Do Buljme, naprej in dol. Spet smo na Premužički, le da kakih 30 kilometrov višje.

Do doma na Alanu. Tam nas sprejme prijazen oskrbnik in užalosti razjarjen turist. Kar pobil bi nas, ker smo po njegovem zasedli sobo, ki naj bi pripadala njemu. Ah, kako trpijo nekateri ljudje. A se samo odločijo za to. Spijemo kavo, nekateri nekaj kratkega, da mraz ne pride do kosti. Nazaj do kombija in v Senj, kjer si vzamemo čas za kosilo. Spet povsem drug svet. Če je zgoraj skoraj zima, je spodaj pravo poletje. Ja, tako raznolik svet je tam.

V Senju, ob rezanju in žvečenju pizze, z Jeleno stikava glave. Nekam bomo še šli! Vreme obeta, a ne povsod. Poznava veliko kotičkov ob poti, ko se peljemo proti domovini. Dogovoriva se, da zapeljeva nad Reko. Tam čepi čudovit skalnat razglednik.