Spomnim se javne debate pred časom, da bi morali prvo zaposlitev oziroma pripravništvo bolje plačati.
Mislim, da je bilo na strani zagovornikov največ staršev, ki so (preozko) gledali na to kot izkoriščanje mlade delovne sile. Sam imam o tem precej specifičen pogled in mnenje.
Z vidika zaposlovalcev razumem, da novo zaposlene brez izkušenj, ki jih morajo lep čas uvajati, ne morejo plačati enakovredno izkušenim zaposlenim. Z vidika iskalcev prve zaposlitve pa predvidevam, da ne razumejo, da je prva zaposlitev ne glede na višino plače zanje zmagovalna kombinacija.
Če jim uspe priti v znano renomirano organizacijo, imajo pri tem ogromno priložnosti, ki bi jih morali prepoznati in izkoristiti.
Problem pri tem je, ker jim je to zelo težko dopovedati. Koristi oziroma dodano vrednost morajo namreč prepoznati sami:
- Prvič, dragocene izkušnje. V takšni organizaciji lahko pridobijo dragoceno znanje in predvsem izkušnje.
- Drugič, reference. Z delom oziroma bogatenjem svojega znanja in izkušenj bodo v tej organizaciji lahko obogatili svoj karierni opis.
- In tretjič, spoznavanje svojih sposobnosti. Z delom v takšni organizaciji pridejo v ‘peskovnik’, v katerem se lahko igrajo, preizkušajo svoje sposobnosti, poglabljajo razumevanje okolja in dela, ter so za to še plačani.
Poglejmo na to z druge perspektive. Opravite vozniški izpit, nekdo vam da vozilo in je pripravljen plačati, da (na njegovem vozilu, ob vseh njegovih stroških) preizkušate svoje sposobnosti in se izpopolnjujete.
Ja, seveda ima tudi on od tega (riziku primerne) koristi. Ampak z njihove plati situacija pogosto izgleda takole:
Omogočijo vam, da se na njihove stroške učite in preizkušate. Ko pridobite dovolj samozavesti in postanete za organizacijo koristni, pa jih zapustite in greste drugam proti boljšem plačilu.
Kaj je bolje od tega, pojasnim malce nižje.
Seveda je vsako situacijo potrebno opazovati vsaj z dveh plati. Tudi zaposlovalci morajo v nekem trenutku spremeniti miselnost in pri zaposlenih ‘preklopiti’ s študenta in pripravnika v izkušenega zaposlenega.
Pri tem pogosto zapadejo v avtomatiko in začetnike (predolgo) gledajo kot neizkušene. Tem seveda to začne presedati in odidejo drugam.
Pa vendar se pri teh stvareh, ko se pogosto na presojah pogovarjamo z vodstvi, vedno vprašam, kam mislijo, da gredo. H komu? Odgovor je vedno ‘h konkurenci’.
Glede na velikost Slovenije me potem zanima: Kam pa gredo ti, ki zapustijo konkurenco? Ampak tudi pri konkurenci poslušam podobne zgodbe in tudi tam gredo vedno h konkurenci.
Če kdaj ne gredo stran, bi bilo treba pomisliti, zakaj nočejo stran od konkurence.
. . .
No, pa da pojasnim, kaj je bolje od tega, da jih zapustite.
Če se zavedate priložnosti ‘peskovnika’, lahko ugotovite, da ves čas usposabljanja, pripravništva, spoznavate okolje. S tem razvijate čut za zaznavanje ovir, odstopanj in napak ter postajate bolj koristni.
Če najdete odstopanja, se lahko ‘v peskovniku’ preizkusite, z njimi poigrate in poskusite najti smiselne izboljšave in rešitve. Če vodstvo v tem prepozna vašo dodano vrednost, vas bo pri tem verjetno podprlo.
Ni pa nujno. Ampak v vsakem primeru vi pridobite. Če vas prepoznajo in podprejo, so prepoznali vaše sposobnosti in pravo vrednost. Če ne, pa ste vi prepoznali, da ste napredni in mogoče oni nočejo iz varne kletke.
Če vas to utesnjuje in ovira, vam predlagam, da začnete iskati zaposlovalce, ki takšne iščejo. Verjemite mi, ni jih malo.
Lahko pa do tega ostanete brezbrižni in ne silite v ovire in njihovo reševanje. Na tej točki se takoj spomnim izjave:
“Vsi bi radi bili nekaj posebnega, ampak večina za to ni pripravljena narediti nič posebnega.” Gary Vaynerchuk
. . .
Na začetku svoje poklicne poti sem spoznal sodelavca, ki se je ravno takrat vrnil v podjetje z dela v Nemčiji. Njegova zgodba se mi je močno vtisnila v spomin.
Vodstvu našega podjetja je sporočil, da gre za dve leti delat v center podpore vodilnega proizvajalca računalniške opreme v München. Ko so ga vprašali, kako, je odgovoril, da jim je ponudil brezplačno delo.
Ker je prav zaradi tega izstopal, so Nemci z njim opravili intervju. Povedal jim je, da je v Sloveniji že delal z njihovimi strežniki in se želi o teh naučiti vse in je zato pripravljen delati zastonj.
Ko so ga vprašali, kako si to predstavlja, je povedal, da bo v prostem času poiskal dodatno delo, da si bo lahko plačal bivanje.
Ker jih je s svojo predanostjo uspel prepričati, so ga zaposlili za poln delovni čas in polno plačo.
V dveh letih je spoznal vse njihovo interno znanje, spletel močne vezi in poznanstva. Po povratku v podjetje v Sloveniji, je takoj prevzel vodenje tehnične podpore za ključne stranke – banke, zavarovalnice in ostale večje stranke.
V vseh slovenskih podjetjih je veljal za glavni kontakt za reševanje kakršnih koli s strežniško opremo povezanih izzivov. V svojem življenjepisu je imel zapis vodja podpore proizvajalčevega evropskega centra podpore v Münchenu.
Vsa večja slovenska podjetja so ga vabila k sebi. Ko je proizvajalec odprl predstavništvo v Sloveniji, je prevzel tehnično vodenje strank.
. . .
Zanimivo, kajne? Kaj bi dobil, če bi že v začetku ciljal na (za naše razmere) bajno nemško plačo? Če ne bi razmišljal drugače in v tej priložnosti prepoznal drugih pomembnejših prednosti?
Za konec v duhu naslova in bistvenega sporočila tega članka, pa sledeče:
Vedno delamo zase in svoj osebni napredek. Sprva nas pri tem ovira naš ego, kasneje pa (lahko) ugotovimo, da ‘zastonj kosilo ne obstaja’ (kar je na srečo dvorezen meč).
Ugotovimo, da najbolj štejejo izkušnje, te pa so po navadi sorazmerne z riziki, ki jih sprejemamo.
Oziroma kot je že v začetku prejšnjega stoletja opozarjal francoski ekonomist Claude Frédéric Bastiat:
“Skoraj vedno se izkaže, da kadar so takojšnje posledice ugodne, kasnejše izpadejo katastrofalne, in obratno…“
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.
Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.
Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
