Danes, 11. novembra, mineva 80 let od smrti Ivana Beje – Bele, člana prvega odbora Osvobodilne fronte v vasi Rovišče – Tirna in komandirja 1. čete Zasavskega bataljona.
Ivan Beja, z bojevniškim imenom Bela, se je rodil 25. marca 1910 na Cesarjevi domačiji v zaselku Selce pri Tirni. Odraščal je v zavedni slovenski kmečki družini.
Takoj po nastopu nemške okupacije sta spomladi leta 1941 Ivan in njegov oče ostro obsodila razkosanje slovenskega ozemlja ter odločno zavrnila vsakršno sodelovanje z okupatorjem.
Že septembra 1941 se je Ivan Beja aktivno vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Postal je eden ključnih terenskih organizatorjev oboroženega odpora na širšem območju Zasavskih revirjev. Sodeloval je pri zgodovinski ustanovitvi prvega vaškega odbora Osvobodilne fronte na Rovišču pri Tirni (18. oktobra 1941), iz katerega je kmalu zatem vzniknila prva stalna terenska vojaška enota.
Z organizacijskim razvojem partizanskih enot v regiji je Ivan Beja – Bela prevzel vlogo komandirja 1. čete Zasavskega partizanskega bataljona. Pod njegovim operativnim vodstvom je četa med jesenjo 1941 in februarjem 1942 opravljala izjemno nevarne sabotažne in mobilizacijske naloge v težkih razmerah nemškega terorja na Štajerskem:
Vzpostavitev oskrbovalnih linij in javk
Četa je spletla zanesljivo mrežo lokalnih zaupnikov (med njimi je bil ključen gostilničar Ladko Berdajs iz vasi Sava), kar je partizanom omogočilo obveščevalno prednost in redno oskrbo s hrano ter informacijami o premikih nemških enot.
Sabotaže na komunikacijskih povezavah
Enota je izvajala napade na okupatorjeve oskrbovalne poti v zasavskem hribovju, uničevala telefonske in telegrafske žice ter s tem prekinjala sovražne zveze med okupacijskimi postojankami.
Varovanje prehodov preko Save
Strateška naloga čete pod Belovim vodstvom je bila organizacija in varovanje ilegalnih prehodov čez reko Savo, s čimer so omogočali prehod kurirjev, aktivistov in materiala na svobodnejše ozemlje Dolenjske.
Hudo ranjen
Vojaško poveljevanje Ivana Beje se je tragično končalo februarja 1942. Med spopadom z nemškimi okupacijskimi silami je bil hudo ranjen. Sovražni naboj (dumdum krogla) mu je povsem raztrgal spodnjo čeljust in brado. Zaradi strahotnih poškodb glave ni bil več sposoben za neposredno terensko bojevanje, a je kljub dolgotrajnemu okrevanju vojno preživel. Umrl je kmalu po osvoboditvi, 11. novembra 1946.
Spominska plošča
V spomin na njegovo pionirsko vlogo pri organizaciji zasavskega upora so leta 1965 na njegovi rojstni hiši v Selcah (Tirna 3) odkrili tonalitno spominsko ploščo, ki ostaja trajen opomnik na prvega komandirja zasavskih borcev. Za njegove zasluge je posthumno prejel partizansko spomenico 1941.
Damjana Hribar Mihelčič
Foto: revija Borec (1988 6/7)
