Goran Ajtič
Modrina
Ko prvič videl sem jih, za leta dolgo ostale le oddaljen so spomin.
A zdaj vidim jih ponovno; lepe, čudovite, včasih otožne, običajno vesele.
Gledam tebe, gledam obraz tvoj, gledam tvoje oči; zdaj so resničnost.
Vem, dobro vem, da nisem jim tujec; zanje sem tisto, kar sprejemajo rade.
Prinesle so mir, duševnosti, spokojnost, razumevanje, čaščenje, ljubezen.
Tvoje oči, moja hipnoza; gledajo me, opazujejo me, vidijo me.
Neskončnost modrine tvojih sinjih oči zaslepi moj razum.
So kot diamanti, so dar, iz rok božanske Afrodite dan.
Ko uzrem tvoje oči, izgubim se v oceanu nebeške lepote.
Daj mi, da se jih dotaknem; pusti mi, da jih občudujem.
Kadar s pogledom svojim me zgolj ošineš, v hipu sesujem se v prah.
Kadar nameniš mi pogled globok, takrat vem, da sem ljubljen.
Foto: Mira Marinko / Dama / Razstava Fotke povezujejo
Goran Ajtič je doma v občini Zagorje. Z umetnostjo se ukvarja na različne načine. Piše pesmi, ustvarja filme. Kot pesnik se je prvič predstavil v zbirki pesmi Ogovarjanje tišine. Izšla je leta 2007, predstavil se je skupaj še s sedmimi poeti zagorske doline.
Ajtič se je v zbirki takole predstavil:
»Rojen leta 1979, na dan revolucije.
Zagrizen ljubitelj svobodnega in vsega,
kar označujemo kot estetsko.
Po poklicu romantik, po nazorih boem,
po dejanjih ustvarjalec.
Velik privrženec vizualne in besedne umetnosti,
negovalec prijateljstva in hedonizma.
Živim zato, da uživam v svobodi in da ustvarjam,
predvsem pa živim za tisto, kar mi je najljubše.«
Pesem Modrina je bila objavljena v pesniški zbirki Ogovarjanje tišine.
