Zagorski pesnik Vlado Garantini nam je tokrat poslal hudomušen pogled na življenje iz žabje perspektive. »Malo besednega in miselnega igračkanja, duhovičenja ne bo škodilo v tem mračnem deževnem vremenu in vražje zapletenem in nevarnem času. Župančič je v neki otroški pesmici zapel: »Kum, kum le pogum, slišal sem od juga šum…« Pa srečno Savus!« je zapisal v spremnem besedilu.

Žepi

Ta pesem o skrivnostih žepov prepeva,

o tem besedoval ni še nihče,

te stvarce so zanimive

iznajdbe človeškega uma.

Ti žakeljčki, vrečice, malhe, bisage,

mošnjički, škrniclji, iz usnja, blaga,

veliki ali majhni, očitni ali skriti,

plitki, globoki,

so pestro bogastvo sveta.

Najbolj raznovrstni so pri mladih,

pa tudi v beraških je polno vsega:

kovanci, vijaki, robci, ključi, slaščice,

bomboni, kondomi, nožki, telefoni,

denarnice, kartice, pisemca, plonk listki …

Žepi so izključna domena lastnika,

le v nujnih primerih imajo pravico vpogleda

policaji, carinikih, prfoksi, sodniki

/naskrivaj pa tudi firbčne mamice in očki/.

V gnečah se morajo žepki žeparjev bati

in je treba roke vanje tiščati.

Na osnovi zakonskih ukrepov

jemlje država iz naših žepov.

V mrzlih dnevih te vrečice

nadomeščajo rokavice,

kot termoforji grejejo roke in ročice.

Današnji človek ima vse sorte robe preveč,

zato s sabo torbico vlači

in vso to kramo vanjo stlači.

Žepi so bolj modni dodatek, okras.

Drugačni ljudje, drugačen čas!

Vlado Garantini

Foto: arhiv Savus