Aleš Sopotnik je Trboveljčan, ki skrbi, da smuči Ilke Štuhec gladko tečejo. Servisiral je že v ameriški reprezentanci, pa švedski, a povabilu domače reprezentance se je z veseljem odzval. Preden je stopil na servisersko pot, se je preizkusil v kuhanju, v vojski, v različnih športnih disciplinah, a na koncu ugotovil, da je serviser smuči tisti poklic, ki mu prinaša največ zadovoljstva. Z ženo živi v Kanadi, rad pa se vrača tudi v rodno Zasavje.
Kakšna je razlika med uspehom v športu in neuspehom v športu?
Dobro vprašanje. Kako lahko se hitro zgodi – od šampiona do tiste nepredvidljivosti v športu. Moram reči, da vsakdo dela tisto, kar se mu zdi najbolje, ampak ta šport je včasih zelo krut, vsaka minimalna napaka te lahko pripelje do usodnega padca – stvari se obrnejo v sekundah, tisočinkah sekund.
Vi ste v bistvu zadnji, ki na startu spremlja tekmovalko, v tem primeru Ilko Štuhec. Kako poteka rutina, kako se sporazumevata, kako ji daste tisto zadnjo energijo pred startom?
Velikokrat se po govorici telesa vidi, kakšen je tekmovalec, kako gre na progo – ali bo šel na polno, ali ga je strah. In potem vidiš, ali mu moraš dati tisto pozitivno energijo, ga vzpodbuditi, ali ga moraš opozoriti na določene točke, držo rok, kako naj se pelje, kakšna je vidljivost … Včasih dobimo informacije v zadnjih sekundah in potem ti sam presodiš, ali jih boš predal tekmovalcu ali ne, da ga ne bi zbegal. Midva z Ilko si nekje minuto pred startom dava roke, se pogledava v oči, jaz dam očala dol, da me vidi v oči, saj pogled pove več kot tisoč besed. In ta energija, ko z nekom dobesedno dihaš … Sledijo še ključne besede in že je na progi.
Kako ste doživljali Ilkino zlato medaljo na svetovnem prvenstvu?
Če vam povem po pravici – pred startom sem bil pripravljen na vse, na uspeh in na neuspeh (smeh). Vedel sem, da bo šlo na tesno, spremenili so progo, vreme se je spreminjalo iz minute v minuto. Pripravil sem tri pare smuči, na koncu sem se odločil za dva. Ko sem dokončal ta dva para, sem zjutraj pogledal ven in videl, da je začelo močno snežiti, čeprav ni bilo napovedano, in je naneslo dodatne tri centimetre. Narava je odločila, katere smuči moram vzeti. Ko je bila Ilka na progi, sem v bistvu vozil z njo. Na startu smo imeli televizijo, a Ilke nisem videl, ker je bilo okrog televizije ogromno ljudi. Spremljal sem gibe njene fizioterapevtke in točno videl, kako ona podoživlja Ilkino vožnjo. Ko je prišla Ilka čez cilj, je skočila v zrak in skočil sem z njo, ne, da bi vedel, koliko prednosti ima, samo, da je prišla v cilj in da je prva. Skala – ne kamen, ampak skala – se mi je odvalila od srca. Ilkin trud je bil poplačan. Poglejte, jaz sem s tekmovalkami, ko se poškodujejo, ko se nadgrajujejo, ko so v bolečinah, v solzah, ko ne vedo, ali se bodo še lahko vrnile na progo, ali bo njihov trud poplačan, ko so v negotovosti. In ko vidiš, da je njihov trud poplačan, pa ne samo njihov, ampak trud celotne ekipe, nastopi nepopisno veselje in zelo sem hvaležen za te majhne trenutke.
Si lahko izberete svojega tekmovalca?
Ja, jaz si ga lahko. Imamo določene ponudbe, ki te vlečejo, in če je tekmovalec dober do drugih ljudi, je odločitev lažja. Delo traja približno 16 ur dnevno, včasih tudi 12 ali 14, ampak večinoma pa 16 in delo kot samo delo ni toliko poplačano, lahko pa nekomu spremeniš življenje, pokažeš, kaj vse je mogoče, da je težko delo poplačano, če delaš dobre stvari, se dobre stvari dogajajo. Imam srečo, da sem lahko tem tekmovalcem, v narekovajih, dober sopotnik (smeh). Da se vse skupaj poklopi in da lahko tekmovalca dogradiš, mu pomagaš, kadar potrebuje pomoč, in da si prvi, ki ga potegne nazaj na zemljo, ko preveč zraste.
Kako ste sploh zašli na pot serviserja?
Do 19 leta sem bil aktiven smučar v mladinski reprezentanci, bil sem tudi reprezentančni gorski tekač in nogometni vratar. Potem sem moral v vojsko, ampak to nisem bil jaz. Še vedno je bila prisotna ljubezen do smučarije in imel sem srečo, da sem lahko začel delati v slovenski reprezentanci. Začel sem pri ženski B reprezentanci, imel sem srečo, da je bila tam tudi hči Slava Muleja – on mi je pokazal ogromno stvari. Šel sem v Elan, ogromno sem se naučil od starejših mojstrov. Bil sem kot spužva in sem samo nabiral znanje, nikoli nisem gledal na uro.
Kakšna pa je bila potem vaša pot? Vemo, da ste bili v ameriški reprezentanci, serviser Anje Pärson …
Dve leti sem bil pri B reprezentanci, potem sem šel v A reprezentanco. Skrbel sem za pet tekmovalk – Natašo Bokal, Alenko Dovžan, Mojco Suhadolc, Anjo Kalan in Špelo Bračun. Po enem letu sem dobil ponudbo iz Amerike. Pet let sem bil pri ameriški reprezentanci, potem je prišla ponudba od Švedinj, tja sem šel za tri leta. Kasneje sem eno leto delal v Kanadi in potem zopet v ameriški reprezentanci. Potem pa je prišla ponudba od doma, od Ilke. Sprejel sem in moram reči, da mi ni žal.
Imam pravo informacijo, da ste pravzaprav zamenjali kuhalnico za smuči?
(smeh) Ja. Moja mama je bila šefinja kuhinje in tudi v meni je zaživela želja po kuhanju. Kuhal sem nekje 3 leta. Imam toliko energije, da se nikjer nisem mogel ustaliti. Najprej sem šel v trgovsko šolo, potem pa za ekonomista. Kasneje pa me je povleklo v serviserstvo, želel sem si čim več terenskega dela, da sem čimveč v naravi.
Mladost ste preživeli v Trbovljah?
Prva štiri leta sem živel v Kisovcu, potem pa v Trbovljah. To so bili odlični časi, moja starša nista bila bogata, ampak sta mi dala vse, kar sem si zaželel – smučanje, nogomet, gorski tek … Tudi smernice za življenje, da je potrebno le dobro delati, z rokami, z dušo in glavo in si boš zaslužil tisto, kar ti je dano.
Pride ta knapovščina kaj prav pri delu serviserja?
O, seveda, ni vedno vse rožnato. Tista zasavska zagrizenost, ko te kakšna stvar res spravi iz tira, ko se delavniki vlečejo po 16, 18 ur, da si potem včasih rečeš – mene pa ne bodo zajebavali, jaz sem iz Trbovelj. Sam sebe moraš spraviti v smeh. Poskušam ostati čimbolj pozitiven, ker me le to žene naprej. Ogromno sem se naučil tudi v Ameriki, kjer iz delčka pozitivnega vlečejo energijo za uspeh. Čeprav je veliko negativnega, se bodo skoncentrirali na tisto, kar je pozitivno. S tem dvignejo tekmovalca in ga nadgradijo.
Verjetno kot serviser sodelujete tudi pri razvoju opreme. Kako to poteka?
Dobim več parov različnih smuči, vse skupaj pripravim, dam Ilki in jo pustim čisto pri miru. Ona poskusi štiri, pet parov in mi začne dajati informacije. Potem gremo na progo, zapisujem si opažanja in pripravljam predloge, kaj bi lahko spremenili na določenem modelu smuči, da bi bile lahko boljše. Prva je varnost, tekmovalec se mora pri vožnji počutiti varno. Pri tem športu ni veliko manevra. Če si popoln, si lahko popoln, lahko pa te tudi teren – kot smo videli pri letošnji Ilkini poškodbi – prisili v napako, te vrže iz smeri in je lahko usodno. Tu jaz gledam s te strani, da tudi če narediš napako, da oprema ni usodna.
Kako ste preživeli čas, ko Ilka ni smučala? Ste si vzeli dopust?
Šel sem domov, ker sedem mesecev nisem bil skoraj nič v Kanadi, kjer trenutno živim. Šel sem k ženi, konec aprila pa se vračam.
Se radi vračate v Trbovlje?
Absolutno. Ne samo v Trbovlje, tudi v Slovenijo. Toliko prijateljev imam v Sloveniji. Tu sem jaz jaz, tu ne gledam za hrbet. V tujini moraš biti dosti bolj pozoren, ker te ljudje drugače gledajo, te ocenjujejo. Pa seveda hrana, prijetnost ljudi, to je nepopisno. Iti tu na tržnico, k branjevkam pogledat domače stvari – to zdaj cenim veliko bolj kot prej.
Si odnesete s seboj na pot kdaj kakšno jetrnico ali kaj podobnega?
Žal v Kanado ne smem z jetrnico, nesem pa slovenski med. Moj stric je čebelar in od njega sem se naučil, kako biti zelo pozoren na določene stvari, tudi v mojem poklicu. Če sem kdaj moral črpati določeno energijo, sem se velikokrat spomnil, kako je pedanten in precizen pri svojem delu.V avtu imam vedno slovensko sol, bučno olje, med in včasih slovensko vino, če bi lahko še pršut prinesel kamorkoli, bi šlo tudi to z menoj. Rad obdarim ljudi, jim pokažem slovenske stvari, prinesem jim med, ker jim je nepopisno dragocen.Veliko bolj ga spoštujejo kot mi, verjetno zaradi tega, ker ga imamo toliko na voljo. Ko ga prinesem v Kanado, na Švedsko, je to za njih kot tekoče zlato in moram reči, da ima vsaj polovica tekmovalk svetovnega pokala doma zasavski med (smeh). Nam se zdi smešno, ampak nekje cenijo takšne stvari in piranska sol jim je tudi nekaj posebnega … Sem ponosen Slovenec in ko imamo debate, kam iti na dopust, je Slovenija na prvem mestu in jim povem, da ne bodo razočarani, če bodo prišli sem.
Kam ste ženo, Kanadčanko, peljali v Zasavju?
Na Zasavsko Sveto goro, na Mrzlico, Kum, vse sva prehodila … mogoče, če bo možnost iti v jamo, bi šel rad enkrat tudi v jamo.
Dobrodošli na Jamatlonu. Oba.
Če bom imel možnost, se bom rade volje odzval temu povabilu. Tudi zato sem se vrnil domov, da bom spoznal čim več dobrih ljudi in toliko ljudi, kot jih zdaj spoznavam, besede ne znajo opisati sreče, hrepenenja, tiste hvaležnosti, stisk rok, objem, … Včasih si rečem, da sem najbolj srečen človek na svetu samo zaradi tega, ne le, ker lahko delim določene trenutke z različnimi ljudmi, ampak dobre stvari dobivam nazaj v nasmešku ali stisku rok. Moram reči, da sem zelo ponosen Zasavc.
Marko Planinc
Foto: osebni arhiv
