Zgodba mlade skupine iz Trbovelj se je začela junija 2016. Takrat so člani tedanje skupine Pozitiv Spin, kitarist Simon Hribovšek, bobnar Matej Hribovšek in basist Rok Leskovec, združili moči s pevcem, kitaristom in, kot ga opisuje sočlan Leskovec, »džuboksom na dveh nogah«, Janom Ostrožnikom. Sprva so nameravali sodelovati zgolj čez poletje, a je zadeva kmalu prerasla v nekaj več. Rodila se je skupina Chainbrake.
Z novim pevcem je v skupini zavel svež veter in vse člane dodatno motiviral. »Inštrumentalno smo bili (Pozitiv Spin, op. a.) vedno močni,« pravi Leskovec, »vokalno pa smo se morali vedno truditi, da smo izpilili tisto, kar on (Ostrožnik, op. a.) že zna. Za spremembo smo se lahko posvetili inštrumentom in že na prvi vaji je postalo jasno, da to ne bo samo poletni projekt.« »Jaz pa sem postal večji perfekcionist,« doda Ostrožnik.
Fantje se te dni pripravljajo na Vičstock avdicijo, ki bo 4. marca. Na njej bodo nastopili s priredbami znanih in manj znanih rockovskih pesmi – avtorskih zaenkrat še nimajo, se pa tudi na tem področju vedno nekaj dogaja, pravita basist in pevec. Njihov 20-minutni nastop bo ocenjevala žirija, ki bo med 12 nastopajočimi skupinami izbrala najboljših pet. Te se bodo maja predstavile na velikem odru festivala Vičstock.
Priprave na takšen dogodek so naporne, saj zahtevajo dolgotrajne vaje, na katerih pesmi preigravajo v nedogled – eno pesem tako na vaji zaigrajo tudi po dvajsetkrat. Zato se vaje kdaj zavlečejo pozno v noč. »Zadnjič smo začeli ob sedmih zvečer, končali pa ob pol dveh zjutraj, čeprav je imel Matej (Hribovšek, op. a.) ob petih zjutraj službo,« pravi Leskovec. A fantje so dobri prijatelji in na vajah uživajo. Brez dobrih odnosov pač ne gre, priznavata sogovornika.
Skupina pa zaslug za svoje uspehe ne pripisuje samo sebi. Zavedajo se, da brez tistih, ki jim včasih posodijo opremo ali prostor za vaje, ne bi bili tam, kjer so. »Prijatelju Juretu Gorjupu bi se mu morali zahvaliti kar s kamionom piva, ne samo z “gajbo” ali dvema,« se zasmeji Leskovec. »Zavedati se je treba, da nam ljudje posojajo opremo, ki je vredna celo ali vsaj pol njihove plače,« pravi, »in marsikdo tega ni pripravljen storiti.«
Mladi glasbeni izvajalci si ne morejo privoščiti, da bi se osredotočili zgolj na glasbo – postati morajo tudi sami svoji snemalci, monterji, tonski mojstri in strokovnjaki za odnose z javnostjo. O svojem nastopu na Vičstock avdiciji, na primer, so Chainbrake oboževalce obvestili preko družbenih omrežij, zdaj pa redno snemajo promocijske posnetke, objavljajo fotografije in pripravljajo nagradno igro, v kateri bodo zmagovalcu podarili karte za ogled nastopa.
Za eno uro igranja na koncertu je potrebnega še veliko več kot to, priznavata Leskovec in Ostrožnik. Pa vendar se glasbenik, ob količini dela, ki ga vloži v svoje ustvarjanje, samo z glasbo ne more preživljati, pravita. »Na enem koncertu dobiš malo več, na drugem malo manj,« razlaga Leskovec, »od tega se odštejejo stroški in na koncu smo vedno nekako na ničli.«
Vsak glasbenik ima, pravita Leskovec in Ostrožnik, za seboj tudi kakšen neuspešen koncert. A tudi, če pride do tega, ne gre kar obupati. »Ne smeš si reči: “tale koncert je bil pa res slab, ne bomo več igrali”,« pravi Leskovec, »ampak si moraš priznati: “dobro, tole je bilo katastrofalno, zdaj pa se moramo usesti in to popraviti”.« Za Chainbrake po besedah pevca in basista velja, da je vsak koncert boljši od prejšnjega. Nikoli pa, priznavata, ni izvedba popolna. »Obstajajo sicer takšni, ki mislijo, da so perfektni,« Ostrožnik zmaja z glavo, »a pravi glasbenik bo vedno hotel biti še boljši.«
Martina Drobne
