V decembrsko zasedbo Zasavskih pet smo tokrat povabili zanimive Zasavke in Zasavca, ki so tako ali drugače povezani s kulturo in so odstrli nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.
Naši peterici smo zadnji teden v letu zastavili vprašanja, ki ne morejo biti drugačna, kot takšna: »Kako boste preživeli praznike? Kako si jih boste polepšali? Kaj si boste zaželeli, ko boste ob prehodu v novo leto zaprli oči? Kaj želite Zasavkam in Zasavcem v novem letu 2021?«
Vlado Garantini, upokojeni učitelj, pesnik iz Zagorja
Moji letošnji prazniki bodo v znamenju volka samotarja. Darila so že razmenjana, druženj ne bo, bojo šele, ko se bom cepil proti koroni in bo potem varnost na primernem nivoju.
Jaz si že precej pred prazniki naredim podroben seznam, komu bom voščil, ta obsega: moji najbližji sorodniki, literarni prijatelji in kulturniki, sodelavci, sošolci, društva, knjižnice, mediji. Večini pošljem elektronske voščilnice, domačim tudi pisne, te pošljem tudi tistim, ki po E pošti niso dostopni, nekaterim voščim tudi po telefonu.
Moje želje za prihodnje leto so posebne in splošne: zdravje – telesno in duševno, boljši, mirnejši, pravičnejši svet, konec epidemije, po svetu manj lakote, končanje vojn, umiritev begunskega vala, vrnitev ZDA k ekološkemu sporazumu, na Slovenskem spoštovanje vladavine prava, umik večnih slovenskih politikov, na volitvah prednostni glas, pravičnejša socialna politika, da bi čim več ljudi obdržalo delo.
Mislim, da imajo tudi Zasavci podobne želje. Bi jim pa sporočil še posebne, nekaj jih je objavil že časopis Savus, pripenjam pa tako bolj poetično. Srečno Zasavke in Zasavci, imejte se lepo, lepše in najlepše, kak glažek več ga lahko tudi spijete, saj boste najbrž v varnem naročju doma in vam ne bo treba pihati.
Srečno!!!
Novoletno voščilo v korona letu
Skrivnostno res je
to naše življenje,
ne ve, kaj čaka ga
za zaprtimi vrati,
ko poln vitalizma
iz Indije Koromandije
v naš svet prispe;
in ne, ko usahel,
strašen zaklep za njim se
nepovratno zapre.
Vodite ga, varno,
še dolgo še dolgo,
po čudežnih tirih:
ZDRAVI, USTVARJALNI,
USPEŠNI in SREČNI!
In še sam nanj
en vagonček upanja,
za vas in zame
v letu 2021
trdno pripnem.
/Vlado Garantini/
Manja Golec, upokojena učiteljica angleškega in slovenskega jezika s književnostjo, pesnica z Dola, živeča na Obali
V mladih letih je bil prehod iz starega v novo leto poln smeha, petja in plesa do jutranjih ur. Za kosilo ni bilo treba skrbeti, saj smo bili vsi povabljeni k staršem, kjer se je miza šibila od dobrot. Ko so v Trbovljah odprli nov hotel, je bilo skoraj veličastno. Gostje nad štirideset let so se nam zdeli stari. Kljub razigranosti so bolj sodili za zapeček. Čas je tekel po svoje in prehitro. Kmalu smo bili mi tisti , katerim so se mladi rahlo posmihali. Zgodovina se ponavlja. Družba se je počasi in iz različnih vzrokov razšla. Zdaj že dolgo praznujem vstop v novo leto v majhnem butičnem hotelu. Letos bo to v Komfortu. Čaka me glasba, ki mi je najbolj pri srcu, dobra večerja po naročilu in še samopostrežna hrana kasneje po želji. Lepo bo. Ne bo se treba elegantno oblačiti, se voziti domov, saj se bova le s kavča v dnevni sobi preselila v posteljo.
Praznike si bom polepšala s krajšimi sprehodi v upanju, da ne bo kar naprej deževalo ali pa pihala močna burja. Prebrala bom kakšno zanimivo knjigo, se po telefonu pogovarjala s prijateljicami in obujala spomine tudi na tiste novoletne dni, ko sva s prijateljico Božo na poti proti Kopitniku občudovali naravo, bodisi belo ali brez snega, obsijano s soncem, nabrali prve telohe in neštetokrat izrekli, kako vsako obdobje prinese zadovoljstvo in lepoto.
Moje želje niso bile nikoli povezane s hlepenjem po razkošju in materialnih dobrinah. Ko bom pred spanjem zaprla oči, si bom zaželela, da bi bile bolezni obvladljive, da ne bi bilo bolečin in da ne bi ostala sama. Kako lepo bi bilo, če bi otroci spet hodili v šolo, se družili in zoreli, da bi bili siti in da bi jim starši lahko izpolnili drobne želje. Če ne bi bilo podcenjevanja, zasmehovanja, samohvale, političnih zdrah in virusa, ki ga zaradi nediscipline ljudje sami širijo, skrbi za čisto okolje, bi kljub gospodarski krizi solidno živeli.
O, moje Zasavje! Zdaj je mnogo manj onesnaženo, a delovnih mest ni. Ko človek zboli, se šele zave, da je zdravje največja vrednota. Zasavkam in Zasavčanom želim, da bi se odprli novi obrati, takšni, ki ne bi onesnaževali okolja. Predolgo smo bili izkoriščani, zdaj pa pozabljeni. Delovnih mest je premalo. Trbovlje bi lahko poskrbele za še več turizma, odprle male delavnice. Kultura je bila vedno razvita v vseh revirskih občinah. Godba, zborovsko petje, ljubiteljsko gledališče so tu doma že od nekdaj. Ko bo zločesti virus izgubil svojo moč, bo vse spet oživelo. Zasavci so bili vedno borci. Če spustijo kakšno sočno besedo, jim ni za zameriti. Tako odganjajo stres in povedo, kar jim leži na duši.
Naj bo leto 2021 lepše kot to, ki je prišlo kot opozorilo.
Enakost, sreča, sprava naj k nam nazaj se vrnejo!
Vanda Kopušar, vodja območne izpostave JSKD Zagorje
Prazniki. Le kdo jih nima rad? Jaz jih imam. Naj grem najprej spet nazaj v otroštvo. Prednovoletni dnevi in čakanje na slovo starega leta ob prihodu novega leta so bili najlepši dnevi zame. V zidanem štedilniku v kuhinji in hkrati dnevni sobi je zagorski premog oddajal prijetno toploto in toplino, na štedilniku in v pečici je omamno dišalo po prazničnih dobrotah, na manjšem hladilniku novoletna jelka (»krizban«), na okenskih šipah ledene rože, zunaj debela bela snežna odeja, na dvorišču snežak in zimsko veselje, sani, kepanje, rdeči noski in premražene roke od mrazu … Prihod novega leta ob gledanju in odštevanju na ekranu črno-bele televizije in prihod dedka Mraza, ki je vedno nekaj prinesel pod jelko.
Seveda so bili tu še drugi prazniki ali vsaj zame še nekateri, čeprav neuradni …
Takoj za novoletnimi prazniki so meni najljubši prvomajski, zavedanje in ponos, da sem Slovenka, vsakoletni 1. maj na Plešah nad Kisovcem, vmes, prej ali malce zatem, nekaj dni v mojem Bohinju, že več kot 30 let sem dobesedno zaljubljena vanj – pohajkovanje po okoliških hribih, kolesarjenje, rolkanje, sprehodi ob in okrog jezera … So včasih sinovi rekli, pa pojdimo še kam drugam, v Bovec, Trento … ampak vedno je »zmagal« moj Bohinj. Še dandanes, ko sva z možem sama, je 1. maj v Bohinju in na Plešah, in ne boste verjeli, tudi sinovi se vse pogosteje s svojimi družinami vračajo prav v Bohinj.
Tradicionalno barvanje pirhov za Veliko noč, praznične dobrote na mizi …
Prihod Miklavža …
Zimske počitnice in zimske radosti, sankanje, smučanje, kepanje, izdelava sneženega moža, igluja …
Poletne počitnice in kampiranje na morju…
In prazniki danes?
Lahko rečem, da sva jih z možem in tremi sinovi vsako leto preživela doma, v prazničnem razpoloženju, veselih družabnih igricah in smehu, prazničnih dobrotah, zelo rada in z veseljem ter srcem kuham in pečem, vsak dan in vsa leta, ne samo za praznike …
Sva z možem rekla, da ko bodo sinovi odrasli, bova pa tudi midva praznovala novo leto nekje drugje … Sinovi so odrasli, si ustvarili svoj dom in družino, midva pa nikamor, še vedno rada preživljava praznične dneve doma.
Nikoli si nisem česa zaobljubljala ob odhodu starega leta, češ, drugo leto bom pa to storila, tega ne bom več počela, zaželela sem si le dobro leto, zdravja, v teh letih je to res največja želja, in da bi se v družini radi imeli in dobro razumeli.
Kaj želim vsem Zasavkam in Zasavcem v letu 2021?
Rojena sem bila na Repniku, nekoč majhna vasica med Kisovcem in Zagorjem, pol življenja sem preživela na »Šohtu« (danes Naselje na Šahtu), pol življenja z družino živim v Zagorju, ogromno let sem preživela v Trbovljah (gimnazija, Radio Trbovlje), mož je pa Hrastničan … Torej, zdi se mi, da sem čisto prava »avtohtona« Zasavka 😊
Vsem želim dobro in boljše leto, strpnost, prijaznost in razumevanje v tej naši majhni regiji, ki je včasih bila in je, žal, še vedno preveč zagledana v lastno občinsko pomembnost in precenjevanje. V slogi, povezanosti, razumevanju in sodelovanju je moč in uspeh vseh nas.
Letos so ti praznični dnevi povsem drugačni, kot bi si jih želeli, zaznamovani so z nam povsem novim in neznanim virusom, ki je in bo spremenil življenja mnogim, danes in v prihodnosti …
Zelo žalostna sem tudi zato, ker se ne bomo mogli srečati, družiti in praznovati z vsemi sinovi in njihovimi družinami, z vnuki. Srednji sin z družino živi in dela v Münchnu, meje pa so zaprte … Srečevali smo se skoraj vsak mesec, oni dol in midva gor, zdaj se pa že nismo videli od letošnjega junija, in kdo ve, kdaj se bomo, upam, da kmalu. Srčno upam, da bo kmalu boljše, in da bomo spet zaživeli v normalnem življenjskem utripu, z novo izkušnjo in spoznanjem, da je življenje neprecenljivo in da ga moramo živeti in uživati danes in ne jutri.
Srečno in vse dobro v 2021!
Tatjana Polanc Kolander, avtorica novinarskih in publicističnih člankov, brošur, leposlovja; bivša urednica Zasavca
Praznike preživljam v krogu družine. Trenutna situacija nas še posebej opominja, da to ni samoumevno, ampak nekaj, za kar smo lahko vsak dan hvaležni. Da imamo družino, da smo zdravi in nam je dano biti skupaj. Pa tudi, da imamo sredstva, da lahko mizo obložimo z dobrotami. Ob številnih dobrodelnih akcijah v decembru smo lahko slišali zgodbe mnogih, ki tega nimajo.
Za novo leto imam kar precej želja. Največja pa je, da bi mi uspelo vsaj nekaj s spiska zaobljub tudi zares izpeljati.
Zasavcem želim, da jim ne bi zmanjkalo dobre volje, prijaznosti in podjetnosti, pa seveda, da bi še naprej prebirali Savus in podpirali super domače projekte, kakršen je recimo Jamatlon.
Pa srečno vsem v 2021!
Jerca Vučetič Nagode, socialna delavka, pedagoginja in pesnica iz Trbovelj
Božiča ne praznujem, ker menim, da ima družina lahko svoj praznik katerikoli dan v letu, ki si ga sama izbere in ni vsiljen s strani cerkve. Večkrat kot družina smo se v preteklosti na božični večer zbrali z družbo ali pa sem se udeležila kakšne zabave. Silvestrovo sem zadnjih skoraj 20 let v takšnih in drugačnih okoliščinah preživljala s svojim partnerjem. Letos mi ukrepi zaradi covida tega ne dopuščajo, tako, da bova z mojo psičko okupirali kavč in se po vsej verjetnosti družili s televizijskimi in glasbenimi junaki. Včasih znajo biti tudi prazniki odveč. Ob tem pogosto pomislim na bolne, nemočne, osamljene in same, tiste, ki jih samota pahne v razne stiske.
Predvidevam, da si bom praznike polepšala s podaljšanim bedenjem v noči in dolgim dopoldanskim spancem, kakšno dobro knjigo, domačim pecivom, poslušanjem glasbe, obiskala bom starše. Morda pa bo tudi mene presenetil ter razveselil kakšen obisk po več kot dveh mesecih neuporabnosti hišnega zvonca.
Ob prehodu v novo leto si bom zagotovo zaželela zdravja zase in svoje bližnje. Res, da zveni zelo klišejsko, vendar so mi življenjske izkušnje prinesle spoznanje, da imamo ljudje resnično vse, če smo zdravi. Kot dodatek k zdravju pa si bom zaželela svobodo. V zadnjem letu se počutim vse prej kot svobodna; omejitve me dušijo in bremenijo, ker mi odvzemajo duševno hrano. Obupno pogrešam koncerte, potovanja, vsakodnevni stik s partnerjem in druženje z meni dragimi ljudmi.
V novem letu želim vsem, da bi bilo precej drugačno kot je bilo letošnje. Res je, da smo lahko v teh okoliščinah spoznali, da ne dobimo vedno tistega, kar si želimo in da moramo znat ceniti tisto, kar imamo. Pa vendar… Naj vsak zase dobi vsaj drobtinico tistega, kar si želi in kar potrebuje. Srečno!
