nedelja, 16 junija, 2024

Iz te kategorije

Zasavskih 5 – O poeziji

V decembrsko zasedbo Zasavskih pet smo tokrat povabili zanimive Zasavke in Zasavca, ki so tako ali drugače povezani s kulturo in bodo odstrli nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.

Naši peterici smo za tretji teden ponudili poseben izziv: »Vseh pet Zasavskih 5 v decembru je tako ali drugače povezanih z verzi. Zato vas tokrat prosim, da na kratko napišete, kaj vam pomenijo pesmi, tuje ali svoje. Kaj najraje prebirate? Kako ste bili letos ustvarjalni, če ste bili? Pošljite, prosim, vašo najljubšo pesem kateregakoli avtorja. In dodajte zraven še eno krajšo svojo iz letošnjega leta. Tisti seveda, ki ste letos kaj ustvarjali …«

Vlado Garantini, upokojeni učitelj, pesnik iz Zagorja

Poezija mi v življenju pomeni zelo zelo veliko, po njej sem med mnogimi ljudmi prepoznaven. Zaseda velik del mojega planeta, ubeseditev mojih razmišljanj, čustev in dejanj. Iskanje pravih novih svežih izrazov, metafor; je beg iz vsakdanje puščobe.

Nova, uspela pesem mi pomeni, vsaj za nekaj časa, zadovoljitev, srečo, ponos, še posebno, če je objavljena in jo še kdo pohvali. Pri svojem pesnjenju sem tudi kritičen, razne prigodnice ne spadajo med posebno dobre uspešnice. Svoj »grozdni izbor« kar dobro poznam. Rad prebiram tudi prozo, a najljubša mi je poezija, sam pišem samo poezijo. Za prozo moraš biti garač, jaz pa to nisem.

Moj opus priljubljenih pesnikov je kar obsežen, domačih, pa tudi tujih, ki jih berem v prevodih, razen srbskih in hrvaških. Iz bivše Juge imam najraje Aleksa Šantića, Koneskega, Ujevića, Tadijanovića, Krležo; od nemških Heineja, Goetheja in Brehta; veliko tudi Francozov.

Od slovenskih so mi pri srcu ljudske pesmi, Prešeren /Sonetni venec, Pevcu, Uvod h Krstu pri Savici, Krst/, Murn /Ko dobrave se mrače, Vlahi, Trenutek, Ajda/, Kette /Pijanec/, Gradnik /Pisma/, Golia /Gospa/, Župančič /otroške pesmi/, pesniki Pesmi štirih, posebno Pavček /Kite, Preproste besede, Primorski soneti/, Matej Bor /balada Srečanje/, Kajuh /partizanske, Bosa pojdiva, Slovenska pesem, Pesem matere treh partizanov/, Minatti /Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad, Bele gazi/, Frane Milčinski Ježek /Ta svet je pesmi vreden, Telefon sreče mame, Cinca Marinca, Pismo za Mary Brown/, Feri Lainšček /Bodi drugačen/, Mila Kačič /Okus po grenkem/, Cene Vipotnik /Prišel bo maj, Pogreb, Svitanica/, Dane Zajc /Kepa pepela/; in seveda še cela plejada drugih, pa jih ne morem navesti, ker je že ta seznam predolg za tole objavo.

Kako prebiram in doživljam poezijo, zlasti drugih. Morda se bo marsikomu zdelo malo prismuknjeno, čudaško: večkrat na teden, odvisno od časa in razpoloženja, si pripravim Moj Nokturno, za eno osebo, ob večerih. Vzamem orglice, prižgem računalnik, pobrišem prah z ljubih izbrancev, berem, recitiram, pojem ljudske in »orglam«, vključim tudi evergrine, dodam še kakšno boljšo svojo pesmico.

Eto, tako malo popasem svojo ubogo dušico, osvežim spomin, okrepim voljo, se zahvalim pesnikom, skratka užijem kako urico v prijetni družbi.

Ker bodo tole moje bluzenje brali različni ljudje, vas že vnaprej prosim, da tega ne pripovedujete naprej, ali me celo vabite, da tak večer priredim pri vas, ker to je vse NA ČRNO, naša oblast pa tega nima rada in je v teh časi osame celo zelo kaznivo. Morda »vremena Krajncem bodo se zjasnila«, takrat se pa morebiti zmenimo.

V tem nesrečnem letu sem napisal kar veliko nesrečnih pesmi, nekaj pa tudi bolj nagajivih in veselih, pa bom pripel eno tako, Moja sončnica. Pa najprej ena Zajčeva.


Kepa pepela

Dolgo nosiš ogenj v ustih.

Dolgo ga skrivaš.

Za koščenim plotom zob.

Med belim risom ustnic ga stiskaš.

 

Veš, da ne sme nobeden zavohati

dima iz tvojih ust.

Spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano.

Zato zakleneš usta.

In skriješ ključ.

 

Ampak nekoč začutiš v ustih besedo.

Votlina glave ti odmeva od nje.

 

Takrat začneš iskati ključ svojih ust.

Dolgo ga iščeš.

 

Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic.

Odkleneš rjo svojih zob.

Potem iščeš jezik.

Ampak jezika ni.

Potem hočeš izreči besedo.

Ampak usta so polna pepela.

 

In namesto besede se skotali

kepa pepela med saje

v tvoje grlo.

Zato odvržeš zarjaveli ključ.

 

Potem si narediš nov jezik iz zemlje.

Jezik, ki govori besede iz prsti.

/Dane Zajc/


 

Moja sončnica

Kar sama

se je znašla

na mojem vrtu.

Le kdo bi jo zasejal?

Drobna sinička morda,

ali veter sanjav?

Zdaj tam paradira,

šarmantna,

visoka,

vitka gospa,

v tuniki olivno zeleni.

S slamnikom zlato rumenim

se sonči in senči.

Omamno medičino toči

čebelicam, čmrljem, metuljem,

ptičicam streže

slastno pogačo.

Od jutra do večera

gara,

se vetru priklanja

/v zahvalo morda/.

Ponoči pa

sladko sanja.

/Vlado Garantini/


Manja Golec, upokojena učiteljica angleškega in slovenskega jezika s književnostjo, pesnica z Dola, živeča na Obali

Pri petih letih sem se naučila brati in pisati. Moja sestra Metka je hodila v prvi razred. Ko je pisala domače naloge, sem z občudovanjem gledala njene lepo zavite zvezke in knjige. Tudi malo zavisti je bilo zraven, a je bila koristna, ker sem tudi sama hotela obvladati obe spretnosti. Še vedno vidim pred seboj karirast zvezek, v njem pa besede z debelimi razmazanimi črkami, daleč od lepopisja. Bila sem frfotava deklica. Vsega sem se hitro naveličala, tudi branja, zato so mi starši kupovali knjige s pesmimi. To pa je bilo nekaj zame! Kratke pesmice so mi dale misliti. Hitro sem jih znala na pamet. Na policah se je nabralo veliko knjig z otroškimi pesmimi. Še vedno hranim Najdihojco, Mehurčke zbirko Črtomirja Šinkovca. V brigadi v Šumadiji sem spoznala Kajetana Koviča, Ivana Minattija, Menarta, Zlobca, Pavčka in za vedno vzljubila poezijo. Pesem mi pomeni hiter odmik od vsakdanjosti, snov za razmišljanje, lepoto besednih zvez.

Kako naj izberem najljubšo pesem? Kako naj se odločim, ko pa je poezija tako čarobna? V prvem trenutku mi je šla skozi možgane pesem Dragotina Ketteja Na trgu. Ob misli nanjo se spomnim mestnega trga z vodnjakom in doprsnim kipom pesnika v Novem mestu. Še toliko bolj pa mi je všeč njena uglasbitev skladatelja Vasilija Mirka.


Na trgu

Noč trudna

molči,

nezamudna

beži

čez mestni trg luna sanjava.

Vse v mraku

mirnó,

na vodnjaku

samó

tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice

šumé

in rosice

pršé

brez konca v broneno kotanjo;

brezdanj je

ta vir,

šepetanje,

nemir,

brezkončna, kot misli so nanjo.

Pa blizi

ni cest,

ah, v Elizij

do zvezd

ne morete kaplje šumeče.

In smele

željé

do Angele

mojé

hitite zaman hrepeneče …

Noč trudna

molči,

nezamudna

beži

čez mestni trg luna sanjava,

ki ruši

pokoj

moji duši

nocoj,

brezskrbno pa deklica spava.

/Dragotin Kette/


Pod težo let

Stisk rok.

Žar v očeh.

Vesel nasmeh,

iskriv pogled

srce ogreje.

 

Azurno je nebo

in mirna morska je gladina.

Kako je vse lepo:

rumeno sonce in modrina.

 

»Bo šlo?« me vprašaš,

»Greva na sprehod?

Ne bo predolga pot.«

 

Tam na obali pa po soli zadiši.

Jesensko sonce naju greje.

Počasi hodiva, ne gre hitreje,

sicer v nogah preveč boli.

 

»Poglej,« se zasmejiš,

»samoto sva ugnala!«

»Saj res! Kako lepo je, da sva se spoznala.«

/Manja Golec/


Vanda Kopušar, vodja območne izpostave JSKD Zagorje 

Nikoli v življenju nisem napisala pesmi. Včasih rada »sklamfam« rime za kakšen rojstni dan ali obletnico v družini oz. sorodstvu, ampak, to je vse, gre le za »kvazi obrt« in ne za meni spoštovano in cenjeno poezijo.

Sem pa s pesmimi močno povezana že od 1. razreda osnovne šole naprej. Zakaj? Ne vem. Našli so me učitelji, češ, da lepo in z občutkom berem … Kasneje, ko sem bila v gimnaziji, smo na pobudo pokojnega Nandeta Razborška ustanovili Recitatorsko društvo Črne mačke. Nastopali in recitirali smo na premnogih proslavah in drugih prireditvah v lokalni skupnosti in izven, lahko bi rekla, da je bil KC Delavski dom Zagorje naš drugi dom, tudi našo lepo zagorsko dolino smo prevandrali po dolgem in počez skoraj vsak teden.

To so nepozabni spomini, prepleteni s poezijo, prijetnim druženjem in lepimi kulturnimi dogodki.

Na žalost nekaj naših članov in prijateljev ni več med nami, a na srečo nas je nekaj »mačk« in »mačkonov« še vedno živih in še vedno smo povezani s poezijo oz. z branjem pesmi v javnosti. Še pred nekaj dnevi sem bila zelo vesela in ponosna na to, da sem lahko brala prvič objavljene pesmi Nandeta Razborška na video literarnem večeru v njegov spomin, ki ga je pripravil KC Delavski dom Zagorje.

Zadnjih več kot petnajst let zelo rada prebiram pesmi naših zasavskih literatov, ki se v velikem številu vsako leto prijavljajo na Območno srečanje literatov Zasavja, ki ga pripravlja JSKD Območna izpostava Zagorje ob Savi. Izbrane pesmi so vedno natisnjene v literarni brošuri Jesenske misli.

Mnogo pesmi premnogih naših in tujih pesnikov se je v teh letih zvrstilo in še vedno jih spoznavam, a ne morem reči, katera pesem, kateri pesnik mi je najljubši. So pesmi, ki gredo mimo mene. So pesmi, ki se me dotaknejo. In so pesmi, ki mi obležijo v srcu. Mi je pa dedek Mraz pred več kot desetimi leti prinesel pesniško zbirko naše pokojne pesnice in dramske igralke Mile Kačič: Skoz pomladni dež bom šla. Pesmi v tej zbirki, za katere pravijo, citiram: »Pred nami je eden najbolj ganljivih in najlepših opusov ljubezenske lirike v slovenskem jeziku,« so tudi meni obležale v srcu.


Če te pokliče Ljubezen

Če te pokliče Ljubezen

prisluhni ji

Morebiti

zadnjikrat slišiš

njen sirenski glas

Zbudil bo usnulo drhtenje

v tebi

davno pokopane

nežnosti

Nimaš jih komu dati

so le še spomin

in muka

 

Prisluhni ji

Prezgodaj te bo objela

dolga

prazna

tišina

Čakal boš

le še na klic

Zemlje

 

Prisluhni

če te pokliče Ljubezen

/Mila Kačič/


Tatjana Polanc Kolander, avtorica novinarskih in publicističnih člankov, brošur, leposlovja; bivša urednica Zasavca

Žal premalo berem poezijo. Zelo všeč mi je uglasbena. Med mojimi ljubšimi avtorji so gotovo Leonard Cohen, Dido, T. S. Eliot, Feri Lainšček, Tone Pavček, … Čeprav mi je proza bliže, tu in tam tudi kaj spesnim. A si ne delam utvar, da gre za kaj večjega. Gre zgolj za ubesedenje nekih mojih razpoloženj in sanj. In tako je nastala tudi tale:

 


Torej pojdiva zdaj vsak svojo pot,

ko vlažna megla vztraja še ondod,

kot moja halja iz svile vržena čez rob

in rjuhe posteljne, nastlane vse okrog.

 

Mimo izložb, vzdolž parkomatov,

odzvanja zvok tvojih podplatov,

ki razblinja še ne zamrli sen škržatov,

sled prstov, okrašenih s tujim zlatom.

 

V kuhinji posoda umazana povsod,

skodelici na pladnju najinih zablod,

s posušenimi poljubi zavedata se zmot.

Poberem šal, ki si ga pozabil, ko si šel od tod.

/Tatjana Polanc Kolander/


Jerca Vučetič Nagode, socialna delavka, pedagoginja in pesnica iz Trbovelj

Poezija mi je bila vedno blizu. Že kot osnovnošolka sem rada prebirala razne pesmi in jih tudi recitirala na raznih prireditvah. Tako kot v glasbi imam tudi v literaturi svojega idola. V drugem letniku srednje šole me je moja profesorica slovenščine Dani Čibej tako navdušila nad Lordom Byronom, da sem začela kot obsedena srkati vsa njegova dela, ki so bila dostopna. Podatke o njem, življenju in delu sem lahko črpala le iz knjig, saj interneta takrat še nismo poznali. V hrastniški knjižnici sem jim najbrž že presedala z nenehnim povpraševanjem po medknjižnični izposoji. Kupila sem vse tisto, kar je prevedenega obstajalo v naših knjigarnah. In edina sposojena knjiga iz knjižnice, ki sem jo kdajkoli »izgubila«, je bila Byronova biografija, ker se je v nobeni knjigarni ni dalo kupit.

Pogosto posežem po delih domačih pesnikov; Ivan Minatti, Tone Pavček, Neža Maurer, Mila Kačič in Feri Lainšček me vedno znova navdušujejo in pustijo kakšen pečat. Nimam izbrane najljubše pesmi, jih je pa precej, h katerim se večkrat in znova vračam. Spodnja je le ena izmed njih.


Pravljice so

Mnogi trdijo, da pravljic ni več.

To ni res.

Pravljice so čudeži drobnih doživetij.

Pravljice so sanje sredi belega dne.

Pravljice so potovanja v skrivne dežele preteklosti.

Pravljice so sončni žarki otroštva.

Pravljice so male skrivnosti malih ljudi.

Pravljice so fantastični drobci čudovitih slik življenja.

Pravljica sva jaz in ti.

/Franjo Frančič/


Sama pišem v obdobjih in trenutkih žalosti, ko sem v stiski ali jezna, saj sem že od nekdaj lažje ter predvsem na lepši in ljudem sprejemljivejši način pisno izražala svoje občutke. Verbalno sem včasih preveč ostra in neposredna, napisano pa lahko večkrat oblikuješ, omiliš in zgladiš. Ne spomnim se, da bi kdaj napisala pesem, ko sem prekipevala od sreče. Prilagam eno izmed svojih zadnjih.


Utrinek septembrske noči

Sedim na balkonu

in počasi okušam opojno rdeče vino,

prijetna septembrska noč,

obogatena z zvezdnatim nebom

se na obzorju preveša v jutro.

Črički nostalgično jočejo,

kot da z mano poslušajo

najino pesem,

v mislih se pogovarjam s tabo

in razmišljam o minljivosti.

Ustavim se v galeriji,

kjer na površje splava slika

z motivom septembrske noči,

ko prižeta v tvoj objem

žanjem sadove najinega trenutka

in razmišljam o večnosti.

/Jerca Vučetič Nagode/


 

Isti avtor