V novembrsko zasedbo Zasavskih pet smo tokrat povabili zanimive Zasavke, ki so odstrle nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.

Naši peterici smo zadnji teden v novembru zastavili ta vprašanja:

»Tokrat o temi, ki je za Zasavje še kako pomembna. Ob dnevu otrok so objavili v Delu zanimivo raziskavo o blaginji otrok.

Regijski indeks blaginje otrok, ki je sestavljen iz 40 kazalnikov oziroma desetih področij in so ga pripravili v letih 2017 in 2018, kaže razlike znotraj države. Po teh podatkih je blaginja otrok v Zasavju občutno nižja kot v drugih slovenskih regijah. Torej uživajo otroci v Zasavju polovico nižjo blaginjo kot večina slovenskih otrok. Razkorak je izjemno velik. Kaj menite, imajo otroci v Zasavju res tako slabo izhodišče za svoje načrte v življenju? Je življenje v Zasavju toliko slabše kot v Sloveniji? Ali Zasavci tako slabo skrbimo (kot širša skupnost) za otroke, jim starši dajejo v tej regiji tako malo?«

Staša Baloh Plahutnik, direktorica Zasavske gospodarske zbornice

Za komentar sem pokušala dobiti podatke, katerih 40 kazalnikov je bilo vključenih in kakšen vzorec anketirancev je bil vključen v raziskavo, pa mi žal ni uspelo. Zato lahko komentiram le, kar je bilo predstavljeno v medijih, kar pa ni vedno verodostojno in korektno do problematike in ciljne skupine, ki jo zadeva.

Zasavska regija je po indeksu razvitosti uvrščena na zadnje mesto med vsemi slovenskimi regijami, ravno tako so v obravnavanem obdobju povprečne plače pod slovenskim povprečjem. To ima za posledico slabše ekonomsko in socialno izhodišče za razvoj otrok in nizek kulturni kapital prebivalstva, še posebej mladine. Na dolgi rok je najbolj zaskrbljujoč nizek nivo bralne pismenosti mladih v regiji, ki verjetno vpliva tudi na podpovprečno raven izobrazbenih dosežkov mladih.

Verjamem, da imajo otroci ob rojstvu in odraščanju potencial, ki pa ga zaradi slabe socialne situacije pogosto ne morejo izkoristiti in opolnomočiti.

Zato še toliko bolj razveseljuje podatek, da so zasavski otroci in mladostniki v analizi dosegli prvo mesto med vsemi regijami na področju uporabe informacijske tehnologije. Glede na to, da prehajamo v dobo digitalizacije v vseh porah našega življenja in dela, se iz tega potenciala lahko razvije vrsta dobrih podjetniških idej, ki vodi v ustanovitev novih podjetij in s tem tudi delovnih mest z višjo dodano vrednostjo.

Razveseljivo je, da se je v zadnjih letih razvilo vrsta programov in projektov na področju kreativnih dejavnosti, kjer so vključeni mladi strokovnjaki, ki so študirali tudi v tujini. In če pogledamo, koliko odličnih umetnikov, športnikov, tudi uspešnih podjetnikov izhaja iz Zasavja, kar malo dvomim o verodostojnosti raziskave.

Ali če interpretiram drugače, kljub slabim okoliščinam, slabemu socialnemu položaju in slabim družbenim okoliščinam se je v preteklosti, mogoče tudi iz uporništva, da se da, porodilo veliko dobrih projektov, veliko dobrih, svetovno priznanih umetnikov, športnikov in podjetnikov.

Ker smo Zasavci trdoživi, verjamem, da se bo tudi v bodoče med nami pojavila vrsta uspešnih športnikov, umetnikov, podjetnikov in posameznikov, ki bodo na svojem področju dosegali v svetovnem merilu nadpovprečne rezultate. Upam, da bodo njihovi pozitivni zgledi in izkušnje spodbudili vse več mladih, da bodo verjeli v uspeh, seveda pa se tudi zavedali, da je vanj potrebno vložiti veliko znanja, energije in časa.


Marija Govejšek, upokojenka, podpredsednica ZB NOB Trbovlje

Trditev, da imajo otroci v Zasavju res tako slabo izhodišče za svoje načrte v življenju je po mojem mnenju skoraj bi lahko rekla žaljiva. Lahko rečem, da kar dobro poznam, kako je z otroki v Zasavju. Že iz mladosti sodelujem z akterji (društvi), ki so imeli in še imajo nalogo skrbeti za dobro otrok. Otroci v Zasavju imajo lahko bi rekla vse tisto kot otroci po Sloveniji, mogoče včasih še kaj več. Seveda o tem lahko pišejo tisti, ki nikoli ne sodelujejo in sploh ne vedo, kaj se pač v njihovi okolici dogaja.

Kot 18 letno dekle sem se vključila v delo z otroki. Spomin mi seže daleč nazaj, ko sem postala aktivna sodelavka pri Zvezi prijateljev mladine v Trbovljah. To je eno najbolj aktivnih društev v Trbovljah, ki res skrbi za otroke iz Trbovelj. Enako je tudi v Zagorju in Hrastniku. Lahko bi naštevala v nedogled, kaj vse so ljudje, ki delajo v društvu, dobrega naredili za trboveljske otroke. Vaš časopis bi bil premalo, da bi opisali vse dogodke, kjer so trboveljski otroci preživljali svoja otroška leta. Lahko trdim, da jim je bilo to društvo iztočnica za odraščanje v delavne, spoštovanja vredne državljane, ki verjetno še danes niso pozabili na prijetne kostanjeve piknike, sprehode v okolico naših Trbovelj in vožnje izven Trbovelj, na kopanje v bazenu, na obiske živalskih vrtov, zanimivosti naše Slovenije. Ali se kdo vpraša, kakšna odgovornost je napolniti dva ali tri avtobuse in jih peljati nekam, kjer jim bo lepo. Tisoče otrok ne bo nikoli pozabilo letovanja v Piranu, na Debelem rtiču. O tem, kako lepo je bilo in je še vedno otrokom v Trbovljah bi lahko napisali debelo knjigo.

Ne rečem, da je našim otrokom nudeno vse tisto, kar imajo otroci po večjih mestih (razni igralni parki, živalski vrt., drsališča, veliki bazeni, moderno opremljeni zabaviščni parki itd.), imamo pa veliko tistega, kar nimajo drugi. Samo nekaj metrov od mesta imamo čudovito naravo. Imamo tudi lepe parke, otroška igrišča, poligone, ki jih tudi otroci lahko uporabljajo. Zveza prijateljev mladine, šole, društva v Trbovljah, še posebno gasilska društva, ki jih je veliko, vsi skrbijo za otroke, za podmladek. Otroci iz Zasavja se lahko vključujejo v aktivna društva, kjer jih vzgajajo, seveda vsak za tisto, kar je v njegovem interesu. Govoriti o tem, da je v Zasavju manj možnosti za našo mladino, je žaljivo.

Naj povem, da Zasavci kar dobro skrbimo za otroke, če ne, ne bi prejeli listine Otrokom prijazno mesto. Spomnim se, da so vsi župani, pa tudi v prejšnjem sistemu predsedniki občin dobro poskrbeli za otroke. Res je bilo mogoče želja več, kot je bilo možno iztržiti iz občinskih proračunov. Imamo veliko šol, vrtce. Imamo otroško bolnišnico, kar mogoče drugje nimajo, imamo ljudi s srcem, ki so vedno pripravljeni seči v žep za pomoč otrokom. Imamo ljudi, ki prirejajo koncerte, dobrodelne akcije za tiste otroke, katerih starši ne zmorejo. Res je, da vsi starši vedno ne dajejo za vse, kar se od njih zahteva. Ampak ti starši ne dajo zato, ker nočejo dati, nimajo, so brez dela, so pod pragom revščine, ne morejo dajati za obšolske dejavnosti, če nimajo niti za hrano in oblačila, to pa je resnica. Nekateri si pred tem zatiskajo oči. Ampak ne Zasavci, zatiskajo si oči tisti, ki Zasavja ne bi radi več videli. Sto let je Zasavje samo dajalo, energijo, gradbeni material, po sto ali več letih, pa naj bi bilo Zasavje pozabljeno, ali pa obrekovano. Ampak Zasavci smo še vedno uporni. Tudi temu se bomo uprli. Vedite, naš pozdrav je še vedno srečno.


Maša Kovač, strokovna sodelavka Partnerstva LAS Zasavje

Na splošno velja, da je edino pravo merilo uspešnosti določene države, kako le-ta skrbi za svoje otroke – za njihovo zdravje, počutje, varnost, materialno preskrbljenost in kakovostno izobraževanje do te mere, da se le-ti počutijo ljubljene, cenjene in predvsem enakovredno vključene v lastne družine, vrstniške skupine in družbo nasploh.

Zato je dejstvo, da je regijski indeks blaginje otrok v Zasavju, ki pravzaprav meri vse zgoraj navedeno, bistveno nižji kot v drugih slovenskih regijah, žalostno in predvsem zaskrbljujoče. Ob tem se človek res vpraša, ali je temu res tako in, kaj lahko vsi skupaj naredimo, da se bo slika tega izboljšala?

Nekoliko slabša izhodišča otrok za svoje nadaljnje življenjske načrte lahko povezujemo s splošno slabšo socialno in finančno sliko (glede na nekatere ostale regije v Sloveniji) Zasavja, ki ga, včasih tudi povsem neutemeljeno, že od preteklosti povezujejo le s »staro rudarsko, steklarsko oz. vsesplošno delavsko klimo«. Že v zgodovini smo bili nekako odrinjeni od velikih središč, kjer se je »cedilo med in mleko«, in na ta način prikrajšani za boljše pogoje za rast, razvoj in predvsem prestrukturiranje.

Verjetno, če nam bi bili v Zasavju omogočeni boljši temelji za prosperiranje na vseh področjih, bi tudi našim otrokom lahko nudili več, čeprav moram reči, da Zasavci vsekakor skrbimo za svoje otroke po najboljšim močeh in zmožnostih. Pa tukaj ne mislim le na ožje družine, ampak tudi kot širša lokalna skupnost. Glede na našo majhnost imajo naši otroci praktično vse, kar potrebujejo za svoj razvoj, druženje, socialno vključenost in predvsem odraščanje. Pa naj si gre za kvalitetne vrtce, osnovnošolsko in srednješolsko šolanje, zdravstveno oskrbo, pogoje in infrastrukturo za druženje in prosti čas do povsem banalnih, kot so gostinski obrati in trgovine. No, mogoče je teh zadnjih za potrebe odraščajočih otrok v Zasavju nekoliko premalo.

Je pa skrb zbujajoča slaba socialna slika v Zasavju, ki se bo verjetno po končanju epidemije s COVID-19 še poslabšala. In ceno le-te bodo v prihodnosti plačevali tudi naši otroci. Žal. Lahko pa je takšna zdravstvena in ekonomska kriza pravzaprav ogledalo, v katerem se realno odstrejo vsi problemi in skristalizirajo pravi odnosi med ljudmi.

Če potegnem črto, pa lahko rečem, da kljub slabim statističnim podatkom, ki jih na račun indeksa blaginje otrok beležimo v Zasavju, v Zasavju nič slabše ne skrbimo za otroke kot po drugih regijah v Sloveniji. Prav nasprotno … Verjamem, da smo na nekaterih področjih boljši, vztrajnejši in tudi uspešnejši, čeprav številke tega pogosto ne pokažejo. Res pa številke niso vse. Važno je, kakšne popotnice dajemo svojim otrokom, saj jih bodo le-te tudi izoblikovale kot odrasle osebe. In to je tisto, kar pravzaprav najbolj šteje. Da bodo odrasli v skromne, ustrežljive in predvsem človeške osebe, ki bodo gradile topel in prijazen svet.


Marjana Mlinarič – Pikelj, pravnica, predsednica Pihalnega orkestra Svea Zagorje

Moram priznati, da so me kar malo presenetili rezultati te raziskave, saj je moj občutek, da pa vendarle nismo toliko slabši od drugih regij v Sloveniji.

Menim namreč, da naši otroci nimajo tako zelo slabo izhodišče za svoje načrte v življenju, imajo pa vsekakor slabše kot otroci v prestolnici ali večjih mestih.

Za predšolsko vzgojo in po moje tudi za osnovnošolsko izobraževanje je vsaj v Zagorju ob Savi, ostalih zasavskih mest ne poznam tako dobro, odlično poskrbljeno.

Če pa pogledamo mrežo srednjih šol Zasavja ali pa Ljubljane, pa je ta razlika več kot očitna. Pa vendarle, razdalja do Ljubljane ali Celja ni ne vem kako velika, prometne povezave so dobre, tako da mislim, da tudi to ne sme biti ovira; da vsak, ki si želi, in hoče priti do določenega poklica, ima možnosti, da do njega tudi pride.

Je pa res, da po uspešno zaključenem šolanju oziroma študiju marsikomu življenjski načrti v domačem okolju niso uresničljivi. Vsakodnevno smo priča dnevnim migracijam kadrov iz Zasavja. Veliko pa je tudi takih, ki so primorani svojo življenjsko pot nadaljevati izven Zasavja ali celo v tujini, kjer so možnosti zaposlitve bistveno boljše.

V Zasavju je življenje slabše v nekaterih pogledih, kot recimo družabna plat življenja (če izvzamemo današnji čas epidemije koronavirusa) , dostopnost do kulturnih ustanov, gledališč, koncertov, prireditev nasploh, športnih aktivnosti, druženja za mlade in tako dalje. Po drugi strani pa ima Zasavje vrsto drugih prednosti, ki pa jih velika mesta nimajo. To je narava, ki ponuja nešteto možnosti, hribi, svež zrak.

Zasavci in starši otrok v Zasavju dajemo svojim otrokom prav toliko kot drugi starši v drugih regijah v Sloveniji. Je pa res, da v skladu s svojimi materialnimi možnostmi. Če je dohodek na družinskega člana bistveno manjši kot v prestolnici, je tudi nudenje temu primerno. Zopet pa moram poudariti, da materialne dobrine niso tiste, ki pomenijo srečno otroštvo, pač pa so to ljubeči odnosi staršev do otrok, družinski odnosi, ki pa so lahko enaki ob tem ali imaš višji ali nižji dohodek od povprečnega. Veliko otrok ima vsega zadosti, pa nimajo staršev, ki bi imeli ali bi si vzeli čas za njih, na drugi strani pa imamo družine, ki se težko prebijajo iz meseca v mesec, pa vendar otroci, ki jih je v takih družinah po navadi več kot le eden ali dva, preživljajo lepo in srečno otroštvo.


Tea Urbanija, direktorica Območne obrtno-podjetniške zbornice Trbovlje

Dejstvo, da imamo v naši regiji veliko socialnih problemov, nizko izobrazbeno strukturo in veliko zaposlenih na delovnih mestih z nizko dodano vrednostjo, kjer se dosti več, kot minimalno plačo ne dobi, zagotovo kaže na to, da lahko povprečni Zasavec, v materialnem smislu, svojemu otroku nudi manj, kot povprečni zaposleni v neki drugi regiji. Po drugi strani gledano, pa imamo tudi dokajšnjo brezposelnost in ker ni vse v denarju, bi pričakovala, da so zasavski otroci deležni drugačne blaginje, ki jo marsikateri otrok skoraj ne pozna in sicer prisotnost staršev, druženje z njimi, sedeti za skupno mizo 3x na dan, pripovedovanje zgodbic, pomoč pri šolskih nalogah, skupaj oditi v naravo, biti varen v družinskem krogu in podobno. Morda tega anketa ni zajela ali pa smo tudi tukaj pogrnili na izpitu.

V letošnji drugi epidemiji smo bili najprej omejeni na regije in takrat sem se res prvič zamislila nad tem, kam lahko mi peljemo svoje otroke, razen v hribe, kjer lahko hodimo in konec. Otroka 3x pelješ v hrib, četrtič se mu ne da, ker je to zanj dolgočasno, ker se nič ne dogaja, ni nič adrenalinskega, ni nobenih jezerc, potokov. Res je, da je marsikaj povezano z naravno danostjo okolja, v katerem živimo, je pa tudi res, da v času, ko je bil v naši dolini gospodarski razcvet, nismo znali na to temo narediti nič. Imam znance v Ljubljani, ki so imeli otroke v vrtcih in šolah in njihovi programi so imeli bistveno več aktivnosti, ki so posegale preko meja njihovih občin in otroci so že v vrtcu začeli spoznavati Slovenijo in ne le svoj kraj. Verjetno pa so tudi ti programi povezani z možnostmi financiranja v lokalnem okolju in potem smo spet pri prvem stavku.

Moram priznati, da sem se nad to analizo zgrozila, čeprav sem ves čas vedela, da zaostajamo, nisem pa mislila, da tako zelo. Morda bi bilo vprašanje primerno za zasavske župane in občinske svetnike z vprašanjem: «Kako bomo v prihodnjih proračunskih letih na tem področju naredili kakšen korak naprej?«