Mnogi si želimo biti posebni – da smo izjemni, prepoznani in všečni oziroma sprejeti. Ob tem pa večinoma doživljamo ravno nasprotno – prepoznanosti in potrditev, po katerih hrepenimo, ni.
Razne ideje in vzorci razmišljanja me pogosto vodijo do zaključkov, da je vse odvisno od mene samega in da kaže v tej smeri, da v meni mora biti nekaj božjega. O tem sem že pisal v članku Jaz sem Bog.
Ob tem me pogosto prešine misel: ‘Zakaj me potem nihče ne opazi?’ Če sem res Bog, sem pa ja tako obsijan in izstopajoč, da bi me morali vsi prepoznati.
. . .
Tu vidim tudi ogromno podobnosti z ostalimi življenjskimi situacijami, kjer na primer iščemo prepoznanost in potrditve – na delovnem mestu, v družbi, med prijatelji,…
Zakaj ves čas čakamo in hrepenimo, da nas nekdo prepozna, vidi kot boljše, kot nekaj več?
Zakaj jaz nisem deležen ‘božje’ prepozna(v)nosti in pozornosti? Zakaj sem tako neopažen, tako nepomemben?
Si samo domišljam, da sem Bog? So vse te modrosti, da je Bog v nas in da smo sami kreatorji svojega vesolja, res samo puhle pravljice za lahko noč?
Sem res tako majhen, neopazen in nepomemben? To vprašanje včasih kar zaskeli.
Ampak, če se oprimem ideje, da sem Bog in se postavim v ‘svojo božjo kožo’, se moram vprašati:
“Ali si res želim, da me vsi vidijo? Da me – enako kot na delovnem mestu, v družbi, med prijatelji – vsi potem ‘cukajo za rokav’, ter nekaj pričakujejo in zahtevajo od mene?“
Ves ta sloves in ‘nadnaravne’ moči je slej ko prej treba upravičiti in dokazati.
Podobno kot pri otrokih, ki ves čas od bližnjih prejemajo potrditve, kako izjemni in talentirani so (namesto pohval za prizadevanje in trud – o tem sem pisal v članku Temeljna miselnost za uspešno vodenje).
Otroci tako kmalu začutijo, da je treba vso to hvalo in sloves ves čas dosegati in upravičevati. To pa kmalu postane precej zahtevna naloga in za otroke (pre)težko breme.
. . .
Ampak, ali kot Bog (ki zelo dobro ve, kdo je in kaj zmore) res rabim, da me drugi vidijo in prepoznajo, ter potem tako ali drugače z raznimi zahtevami in pričakovanji silijo vame?
Ne! Kot Bog nočem, da me vidijo. Da lahko s svojimi močmi pomagam drugim, ker to hočem in želim. Ne pa, ker to nekdo vidi, potem pa kar pričakuje in zahteva.
Če sem Bog, potem hočem tako, kot poje Joan Osborne: ‘… da sem samo eden izmed nas, samo tujec na avtobusu …‘
. . .
To, da čutim svoje supermoči. To, da me vse okoli mene nagovarja, da sem pisec svojega življenjepisa, filma, da sem kreator svoje resničnosti. To, da je Bog v meni. Vse to in da ob tem ostajam neopazen in neviden, je dokaz, da imam božje supermoči.
Nihče, razen Boga, ne more biti tako mogočen in ob tem ostati neopažen. To je neprecenljiva in moja največja supermoč!
Nadaljevati moram s svojim delom. Biti izjemen, delati dobra dela in pomagati drugim nima nič s tem, da moram biti viden, prepoznan in nagrajen.
Če delate dobre stvari (iz srca), uživajte v tem, da imate supermoč ostati neopaženi. Ker, ko ste enkrat videni in prepoznani, te dobre stvari kmalu postanejo samoumevne in pričakovane.
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.
Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.
Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
