V Hrastniku smo v februarju pripravili prireditev Zasavc leta, na kateri smo proglasili Zasavce leta za zadnja štiri leta: za leto 2019 Tomaža Berginca, za 2020 Jožeta Kotarja, za 2021 Primoža Rogliča in za leto 2022 Vlada Poredoša. Za leto 2022 so bili nominirani še Nermin Bajramovič, Marjetka Bizjak in Darko Jorgić. Z vsemi, ki so bili na prireditvi (iz družine Roglič so se opravičili), so se na odru pogovarjale novinarke časopisa Savus. Objavljamo malo skrajšane pogovore z nominiranci in Zasavci leta z odra hrastniškega dela. Tokrat pogovor z Zasavcem leta 2022 Vladom Poredošem.
V Zasavje ste se priselili pred davnimi leti, zato vas lahko vprašam, se že imate za Zasavca?
Ja, sedaj že. 40 let sem v Zasavju, prej sem bil pa še na probi 10 let. Sanjam pa še vedno malo v prekmurščini, malo v zasavščini, pa tudi, kar ni za televizijo, tudi to pride zraven.
Seveda ne moreva mimo nagrade Franeta Milčinskega Ježka, ki vam jo je RTV Slovenija podelila za umetniško ustvarjanje lani novembra. Občutki so verjetno še sveži?
Mene je zelo presenetilo. Prišel je poštar in dejal, da imam nekaj za podpisat od RTV. Pa pravim, saj sem vse plačal, saj imam na trajniku. Da mi pismo, odprem kar pred njim. Vpraša, kaj pa je. Pa mu odgovorim: »Kar pejd, kar pejd.« Napisali so, da sem pač prejemnik.
Potem so bili občutki neopisljivi?
Ja, res je.
Ima nagrada mesto v stanovanju?
V spalnici. Žena je rekla, naj jo dam kar v spalnico, da ko se zjutraj zbudiš, da boš vedel, za kaj se gre.
Prepoznali so vas kot človeka neizmernega optimizma, ki ga prenašate na občinstvo. Vam je ta opis všeč?
Mi je, ker sem res nepopravljiv optimist. Tudi, ko sem prvič prišel v Zasavje, sem bil najprej zgrožen.
Zakaj?
Zato, ker sem prišel v Zagorje februarja leta 1977.
Pusto vreme?
Grozno. Gledam, sploh nisem vedel, kako gre avtobus.
Megla?
Ja megla. Prvo, kar sem videl, je bila škarpa do neba, betonska, potem tam pol hriba manjka. Ljudje božji, spraševal sem se, kam sem prišel. Kamorkoli si prišel, same štenge in pukli. Pri meni v Prekmurju je vse malo valovito. Tukaj pa je bila katastrofa. A sem se navadil. (smeh)
Je kakšno občinstvo, pred katerim posebej radi nastopate?
Meni je vseeno, kje igramo. V začetku je malce treme, ker ne veš, kakšna je publika, po prvem komadu je pa že v redu.
Člani vašega Orleka povedo, da radi klepetate z občinstvom.
Zelo rad. Rad se pogovarjam z njimi, tako da me imajo včasih dost.
Vaše pesmi opisujejo tudi grenkosti življenja, vendar na smešen, humoren način. Je zdaj vaše življenje v tem obdobju bolj grenko, bolj sladko?
Res sem frišn penzionist, ampak sedaj sem pa šiht dobil. Imam licenco turističnega lokalnega vodiča.
Torej vodite turiste po Zasavju. Tako dobro ste spoznali Zasavje? Kateri predeli pa so vam bolj pri srcu?
V vseh treh dolinah se dobro počutim. Rad jih imam, vsepovsod imam dobre prijatelje.
Na koga se obrnete, če potrebujete dobro mero smeha?
Ponavadi sem šel med knape, ko so ti šli z dela in sem se tam zvijal od smeha pri šanku. Kaj vse so govorili … Sicer ni vse za v javnost. V glavnem, knapi so mi veliko stvari povedal. Heca ni nikoli zmanjkalo.
So od tam tudi izvirne ideje za vaše pesmi?
Absolutno. Tudi mene ne bi bilo v tej glasbi, če ne bi bilo knapov pa njihovega obešenjaškega humorja. Z Orleki smo veliko hodili po svetu, tudi v regije, kjer so bili knapi in kadarkoli sem vprašal, kako so pa ti, sem vedno dobil enak odgovor: pusti jih pri miru, tam ni za bit. Tako da je vsepovsod isto s temi knapi.
Nastaja kakšna nova pesem?
Mi imamo še zelo neizkoriščeno Savo in ker se tudi s turizmom rad ukvarjam, bi zelo rad izkoristil Savo kot potencial.
Če vas prav razumem, zdaj so vsi ti podatki navdih za nove pesmi, za nov album?
Delam tudi eno kumlansko balado. Lahko bi rekel, da vsakega malo.
Tatjana Polanc Kolander
Foto: Branko Klančar
