V torek, 18. junija, so se na trboveljskem pokopališču poslovili od prvega predsednika zasavskih veteranov in poveljnika 87. Območnega štaba TO Trbovlje v času osamosvojitvene vojne. Matjaž Piškur je bil prvi teritorialec Zasavja skupaj z Laškim in Radečami. Sopotniki so ga izjemno cenili, saj je bil dober poveljnik, domoljub in človek.
Med vsemi prisotnimi na žalni slovesnosti se je zbralo tudi precej pripadnikov enot TO, katere je Matjaž vodil in nam poveljeval v obdobju zgodovine, katerega slovenski narod ne bo nikoli pozabil.
Matjaž je v naših očeh takrat bil pravi, spoštovanja vreden komandant. Bil je strokoven, pravičen, pošten, vesten, prijazen in hkrati resen – pa vendar odprt in dostopen vsakomur. In še po nečem se ga bomo Zasavski veterani vojne za Slovenijo spominjali. Bil je naš prvi predsednik in eden od ustanoviteljev Pokrajinskega odbora in Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo.
Kot zaveden Slovenec in teritorialec z velikim srcem, mu je v vrstah TO, ki se je kasneje preimenovala v Slovensko vojsko, uspelo ustvariti zavidljivo vojaško kariero: od komandanta Občinskega štaba TO Trbovlje in kasneje Območnega štaba TO Trbovlje, do poveljnika 82. BR SV, do upokojitve pa kot poveljnika 381. Polkovnega poveljstva SV.
Vsi sodelavci se ga bodo spominjali kot strokovnega poveljnika, poštenega, vestnega, osebno urejenega s spoštljivim odnosom do uniforme, sodelavcev, podrejenih. Kdor pa ga je malo bolj osebno poznal, pa je vedel, da mu je bila na prvem mestu družina in tudi bližnji prijatelji.
Le redki pa smo tisti, ki vemo, koliko dobrega je storil v letih, ko smo se pripravljali na stoletno uresničitev še neuresničene želje slovenskega naroda. Kako hrabra, neomajna in trdna je bila njegova odločitev leta 1990, ko je zavrnil ukaz JLA o predaji oborožitve njegovega, trboveljskega štaba, ki ga je kljub ogromnim pritiskom takratnih vojaških oblasti JLA obdržal v svojem skladišču, vemo le mi, ki smo takrat bili njegovi sodelavci.
Njegov pogum, ponos, marsikdaj odrekanje, tveganje in vztrajanje, pa večini občank in občanov Trbovelj in tudi Zasavja ne bo nikoli znano. Pa vendar: s svojo odločitvijo je maja 1990 takrat za potrebe osamosvojitve ohranil več kot 1500 kosov oborožitve in pripadajočega streliva, kar nam je v vojni 1991 prišlo še kako prav. S tem dejanjem je v novejši zgodovini zapisan kot eden izmed 16 poveljnikov štabov Slovenske TO, ki so se uprli temu ukazu in orožja niso predali. Kako pogumna je bila ta njegova odločitev in kakšnemu tveganju je s tem dejanjem takrat izpostavil sebe, svoje takratne sodelavce in tudi svojo družino, si večina občank, občanov Trbovelj ne more niti predstavljati.
Verjamemo, da med nami ni nikogar, ki ne bi takrat poznal njegove odločnosti, vztrajnosti in strokovnosti pri obrambi območja celotnega Zasavja. Več kot 1.600 glava množica dobro oboroženih pripadnikov enot TO iz Trbovelj, Zagorja, Hrastnika, Laškega in Radeč se je junija 1991 odzvala na poziv o mobilizaciji in se postavila v bran novo nastajajoči državi ter želji po ubranitvi njene samostojnosti, suverenosti in neodvisnosti.
Vse enote, katerim je takrat poveljeval, so v popolnosti izpolnile naloge, katere so jim bile podane. Čeprav je v Zasavju velikokrat slišati, da se med našo vojno tukaj ni nič dogajalo, lahko tisti, ki smo se takrat odzvali klicu domovine zatrdimo, da se je med 27. 6. – 7. 7. 1991 tudi v Zasavju in okolici veliko dogajalo: blokada in zaustavitev vlaka z vojaškim osebjem v Zidanem Mostu, streljanje na nizko leteče helikopterje, nekaj večjih enot smo imeli v pripravljenosti za posredovanje na območja, kjer so se odvijali hudi spopadi, dva napada na oddajnik RTV Kum, zasedli smo vojaško skladišče JLA v Pečovniku, poizkušali smo zasesti VCMR v Rimskih Toplicah, konec junija smo z nočnimi transporti MES iz zasedenega skladišča JLA v Zaloški gorici dodobra napolnili Zagorski rudniški rov, dan pred razglasitvijo suverenosti pa smo pospremili in zavarovali umikajočo se kolono pripadnikov JLA iz Rimskih Toplic v Koper.
Predvsem o dejanju ne-predaje orožja se v delu novejše zgodovine zelo malo govori, saj je bila večina nalog, s ciljem našega osebnega varovanja in tudi varnosti naših družin, izvedenih v strogi tajnosti. Tudi o aktivnostih iz časa priprav in same osamosvojitvene vojne se v šolah malo učijo. In le nam, veteranom vojne za Slovenijo in zavednim učiteljicam, ki se skupaj trudimo, da naša dejanja ne bi utonila v pozabo, gre zasluga, da se je mladina v osnovnih šolah zopet pričela seznanjati z našimi dejanji. Tudi to je zagotovilo, da naš prispevek v osamosvojitveni vojni ne bo pozabljen. Seveda pa na teh predavanjih nikoli ne pozabimo omeniti vlogo, katero je v teh dejanjih odigral naš Matjaž.
MORS ga je za njegov prispevek pri aktivnostih v času osamosvajanja nagradilo z: redom manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), zlato medaljo SV za zasluge pri razvoju obrambe, bronasto medaljo Generala Maistra za zasluge v vojni ali miru, spominskim znakom Obranili domovino, ZVVS pa mu je podelila Srebrno plaketo ZVVS.
Vsako slovo je težko, še posebej, ko se poslavljamo od sodelavcev ali prijateljev, s katerimi smo prestali veliko težkega, včasih hudega, pa velikokrat tudi lepega. V naših srcih in spominu bo Matjaž za vedno ostal kot naš vojni komandant, sodelavec, marsikomu dober prijatelj, predvsem pa kot iskren tovariš in veteran.
Predsedstvo Pokrajinskega odbora in Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Zasavje
