Gospod Žlak, koliko stvari, ki ste si jih zadali, ko ste prišli v pisarno direktorja RTH, ste lahko do sedaj že uresničili?
Najvažnejši so trije sklopi sanacij: kadrovska, prostorsko ekološka in finančna. Kadrovska je b.p., to je moje področje. Trenutno nas je v RTH zaposlenih še 27. Do konca leta nas bo 24, tako kot predvideva program in potem do »konca zakona« teh 24 ostaja in nekako pospremi RTH v pokoj oz. zaprtje. Finančna sanacija še ni zaključena, se pa zaključuje. Vlada je Stanovanjskemu skladu naložila, da odplačno prevzame družbo Spekter. Kot veste, bodo s tem poplačani dolgovi RTH-ja do bank.
To bo verjetno veliko olajšanje?
To bo olajšalo delo v prihodnjem letu. Sedaj je bilo za prodajo premoženja vedno potrebno soglasje bank, odslej bo RTH skupaj z nadzornim svetom tisti, ki bo bedel nad prodajo.
Koliko lahko pri prodaji premoženja upoštevate želje lokalnih skupnosti?
S prodajo pokrivamo del financiranja sanacij površin. Kot direktor sem z ekipo zadolžen, da čim več premoženja prodamo. Kakršni koli brezplačni prenosi, bodisi na lokalno skupnost, bodisi na društva ali katerokoli organizacijo ne pride v poštev. To je logično, ker s tem oškodujemo državo in državno premoženje in sem kot direktor tudi kazensko odgovoren.
Kaj pa sanacija nad in pod zemljo?
Uradno je sanacija v jami končana. Sanirajo se še vhodi, portali in pripravlja se tisti del jame, ki bo tudi po zaprtju ostal nekako odprt, bodisi za prireditve kot je Jamatlon, Rudarski maraton ali kaj drugega. Ta del jame bomo uredili tako, da bo prijazen za obiskovalce. Površine morajo biti saniranje do konca leta 2018. V tem trenutku je odprtih 18 delovišč. Saniramo plazove, urejujemo cestišča, površine. Vsa sanacija poteka tako, da bodo lahko občine ta prostor uporabile za kulturne, športne in druge dejavnosti.
Kako ste se znašli v vlogi direktorja RTH-ja?
Zelo rad delam z ljudmi. Rad jim pomagam, čeprav se vedno ne da. Glavna razlika od prejšnje službe, ko sem bil nekaj let samo pomočnik različnim direktorjem, pa je ta, da sem tukaj kot direktor podpisan desno. To pa pomeni, da si odgovoren za vse.
Kaj bo od rudarjenja ostalo po letu 2018?
Rudnik se zapira in želim si, da bom zadnji direktor rudnika. To bo po svoje priznanje za dobro delo, pa naj se sliši še tako čudno. Kvalitetno sanirati rudnik, površine, poplačati dolgove, razrešiti zaposlene, tudi to je delo, ki ga je potrebno speljati kvalitetno.
Ostali bodo trije deli jame s tremi vhodi: Separacija, Ajnzer in Rudnik Hrastnik. Ostale bodo površine, stvar občinske strukture je, kako jih bo izkoristila. Verjamem, da bomo malo posnemali zagorsko občino z Ruardijem. Del Ojstrega z vsedalniki je izredno lepa lokacija, ki se da spremeniti v res dober prostor za druženje. Za nami bo ostalo veliko saniranih cest in saniranih objektov, ki jih je dolgoletno rudarjenje uničilo. Naj omenim cestno povezavo čez Ojstro med Trbovljami in Hrastnikom. Upam, da bo že konec tega leta cesta urejena, od centra do centra potem ne bomo rabili več kot 5 minut.
Kako danes gledate na usodo TET, kjer ste preživeli velik del svoje poklicne poti?
Velikokrat se vprašam, kje je razlog, da smo izgubili Termoelektrarno. Pa nenazadnje tudi rudnik s projektom Brnica bi mogoče še lahko deloval. To ni bil kiks zadnjih dveh, treh direktorjev, ampak daleč prej. Ko so nam 50 let nazaj ponudili, da bi izdelovali pralne stroje, so tako direktor rudnika, direktor TET kot vsi župani dejali, mi bomo kopali premog, mi pa ne bomo delali pralne stroje. Sedaj vidimo, da se je iz tega pralnega stroja razvilo veliko podjetje Gorenje. To je bila gotovo ena velika zamujena priložnost. Že takrat smo premalo razmišljali o prihodnosti. Če pogledamo blok 6 TEŠ. Trdim, da imajo v Šoštanju že narejen projekt za blok 7, pa je blok 6 še v preizkusni fazi. TET bi prav tako lahko še deloval, če drugega ne kot toplarna izven mesta, ki bi za precej nižjo ceno nudila ogrevanje zasavskim mestom. Ampak, zamujena priložnost se ne vrne. Sedaj moramo iskati nove priložnosti, tudi take, kot so tunel do Prebolda. Jaz se včasih hecam: ne v Prebold, naredimo tunel pod Kumom in se priklopimo na dolensko avtocesto. V tistih časih, pred 50 leti, smo bili sposobni, imeli smo znanje, imeli smo kader, orodje, stroje, pa nismo tega naredili.
So tisti ki so danes na vodilnih mestih v Zasavju dovolj vizionarski, da gledajo 50 let naprej?
V Trbovljah manjka enotnosti. Če pogledam Zagorje in Hrastnik, imajo neko enotnost, ni nekega velikega kreganja med seboj. Če gledam Zasavje, pa tudi ni enotnosti. Zasavju in Trbovljam manjka povezovalni člen, neka figura, ki bi to Zasavje vrnilo na zemljevid. Morda je zagorski župan figura, ki bi lahko povezala. Če imamo vizionarje? Med direktorji je nekaj svetlih točk.
Sicer pa morata Trbovlje in Zasavje pasti na najnižjo točko. Trdim, da še nismo padli najnižje. Ko bo ugasnil RTH in dokončno TET, potem bomo na najnižji točki. Potem bodo morali ti vizionarji Trbovlje oz. Zasavje potegniti ven. Tu so Dewesoft, start up podjetja, Rudis, mali podjetniki … V Hrastniku imamo Steklarno, TKI … V Zagorju vse visi na ETI-ju in upam, da se bo držal. Če se ne bo, bo tudi v Zagorju kolaps. V Trbovljah pa mislim, da bomo trmasti, ker to pa smo, ne obupamo in verjetno bomo uspeli. Ampak, ne moja generacija, ampak ena generacija za nami bo Trbovlje dvignila nazaj na zeleno vejo.
Koliko vam pri poklicni karieri služijo izkušnje iz nogometa?
Predvsem prepoznavnost mi koristi. V nogometu sem uspel, zaradi bolezni in mojega videza sem še bolj prepoznaven. Iz nogometa sem prinesel vztrajnost, red in disciplino v poslovni svet. Potem pa je tako delo v službi tisto, ki te formira in daje nov zagon. S tem, da je sedaj priložnost, da se kot direktor še bolj dokažem. Kot pomočnik nisi viden, čeprav je bilo ogromno vloženega dela. Tudi v športu je veliko odvisno od pomočnika trenerja, pa se ga nikjer ne vidi. Moram se promovirati tudi za naprej, ker nenazadnje bo treba najti še kako službo.
Že razmišljate o novi službi?
Ne, v tem trenutku sem fokusiran na delo v RTH. Čeprav vem, kako je brez dela, saj sem bil 11 mesecev brezposeln. Takrat bi lahko na prste ene roke preštel tiste, ki so si upali spiti kavo z mano, kaj šele, da bi se kdo zame izpostavil. V tem trenutku se osredotočam strogo na delo, na zaprtje, na konec leta 2018. Morda se vidim v neki funkciji tudi še v tem poslu, če RTH slučajno ne bo popolnoma zaprt. Nenazadnje imam pogodbo do 2020, potem pa bo potrebno najti neko novo službo.
Kandidirali ste za direktorja zdravstvenega doma, se pravi, da se ne osredotočate samo na eno področje?
Menim, da tako zdravstveni domovi kot bolnice potrebujejo managerja. Strokovno pa naj vodijo te ustanove zdravniki. Direktor pa mora povezovati ljudi, skrbeti za enotnost. Bolnica je kvalitetna, ZD je kvaliteten in ne smemo si dovoliti, da bi ju izgubili. Ni me strah nobenega področja. Doslej sem službo iskal predvsem na proizvodnih področjih npr. kot vodja proizvodnje. In tudi naprej bo verjetno tako.
Kaj najraje odplešete?
Uh, plešem predvsem zaradi žene. Najraje plešem standardne in latinsko ameriške plese, še najraje angleški valček, fokstrot in tehno swing. To so plesi, ki se največ plešejo na javnih prireditvah, na novoletnih zabavah, veselicah …
Kje oz. kako polnite baterije?
Baterije polnim s tekom v naravi trikrat, štirikrat tedensko. Enkrat tedensko tudi s kolesom. Res prava sprostitev pa je pa kava s prijatelji, kjer koli: K5, Bambus, Spar, Kubus bar, na novo odprta Hiša Legend. To mi res napolni baterije, da spiješ res v miru kavo s prijatelji, »podebatiraš« o raznih temam, malo športa, malo kulture, da malo odmisliš, tudi malo »pošimfaš«, da daš malce »marje čez« in te to nekako napolni.
Ste pravi Trboveljčan, zakaj so vam Trbovlje všeč?
Ko sem igral nogomet v Mariboru, so mi zagotavljali tako službo kot stanovanje. Nekako me ni potegnilo in sem se raje vozil. Povedali so mi, da se ne moreš ukvarjati s profesionalnim nogometom in se voziti vsak dan na treninge. Potem sem se odločil za amaterizem. Ne vem, zakaj sem zaljubljen v to Trbovlje. Sedaj, ko so ga ekologi »očistili« onesnaženja – cementarna, rudnik, vse to je zaprto – pa nisem zagovornik, saj je bilo to slabo za razvoj – se bomo morali osredotočiti na drugačen razvoj. Trbovlje so lepo mesto. Sam sem se preselil malce ven iz mesta, v Klek, v naravo. Res nikoli nisem razmišljal, da bi se preselil kam drugam. Imamo vse: kvalitetno šolstvo, bolnico, trgovine, šport, kulturo. Po naravi sem skromen, privoščim si en teden dopusta, zimskega in letnega in to je to. Ne vidim pa nobenih potreb, da bi potoval po Ameriki, Novi Zelandiji. Tukaj, doma, sem najbolj zadovoljen. Manjka pa več druženja. Kdo ima tako lep bazen, nima ga Hrastnik, nima ga Zagorje. Ljudem te malenkosti pomenijo veliko. Ker so Trbovlje še vedno v veliki meri v brezposelnosti, so ljudje nejevoljni, nezadovoljni. To bi bilo potrebno nekako popraviti.
Kdaj ste nazadnje zabili gol na pravi, 7 metrski gol?
Uh, to pa je bilo, ko sem pri 36 letih zaključil kariero. Vmes sem odigral še kako veteransko tekmo, nazadnje sem igral nogomet na velikem igrišču na neki revijalni tekmi.
Marko Planinc
