V okviru Festivala Seviqc Brežice je v atriju gradu Bogenšperk 16. avgusta nastopil mladi beneški čelist Federico Toffano, ki po mnenju nekaterih obiskovalcev Festivala Seviqc Brežice zanesljivo stopa po sledeh slovitega Mstislava Rostropoviča.
Ko je Federico Toffano dvignil svoj lok, je bila v atriju gradu Bogenšperk (na tem koščku Slovenije se že desetletja srečujeta pretekla in današnja kulturna ustvarjalnost) popolna tišina. Začel se je čaroben izvajalčev ples po štirih strunah.
Tretji koncert, ki so ga organizatorji naslovili z Solitudine e liberta: med Bachom in Italijo, se je znova začel s pogovorom: tokrat je bil to sproščen, prijateljski klepet dveh poznavalcev stare glasbe. Na vprašanja Klemna Ramovša v je Benečan odgovarjal tako, kot je kasneje igral. Med drugim je poudaril, da je zelo vesel, da lahko prvič v Sloveniji odigra baročni recital za violončelo solo. Razumeli smo, da na Bogenšperku ni bil zadnjič. Dejal je, da je izbral program, ki povezuje dve slavni suiti za violončelo nemškega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha z nekaterimi skladbami manj znanih italijanskih avtorjev, ki so v drugi polovici 17. stoletja postavili violončelo kot solo instrument.
Pred polnim grajskim atrijem je obiskovalce nagovoril in koncert odprl direktor Javnega zavoda Bogenšperk Peter Avbelj. V nagovoru je med drugim povedal: »Moram se zahvaliti ekipi Klemna Ramovša, da vztrajajo pri tem plemenitem delu. Ohranjati štiridesetletno tradicijo in držati stik s staro glasbo v današnjem času je naporno delo. Naš zavod si glede na proračun ne bi mogel privoščiti tako kakovostnih dogodkov, ki so nekakšna visoka pesem kulturi in zato smo veseli, da lahko grajska vrata odpremo tudi v evropskemu pogledu znanemu glasbenemu dogajanju.«
Federico Toffano ni razočaral. Ko je s svojim lokom prej skromni mladenič gospodaril nad violončelom, se je zdel kot misteriozni glasbeni magnet. Pričaral je edinstvene in neponovljive glasbene trenutke. Pravzaprav ponovljive, če bo ekipa Seviqc Brežice vztrajala po štirih desetletjih uspešnega dela.
Savus
Foto: arhiv Savus
