V Slovenijo ste se vrnili kot prvi olimpijec, kakšni so prvi vtisi iz Pjongčanga?
Moji vtisi so pozitivni s še vedno malce grenkega priokusa zaradi same tekme. Niso mi uspele najboljše vožnje. Olimpijske igre so bile povsem v redu, zelo slabo pa je bil organiziran transport. Velik problem je bil tudi jezik, sploh pri prostovoljcih. Angleško sploh ne govorijo, poznajo le nekaj besed, zato se je bilo z njimi zelo težko kaj pomeniti. Ko bo preteklo nekaj časa, verjamem, da bodo ostale v spominu prijetne stvari.
Kaj se je zgodilo v vaši drugi vožnji na tekmovanju?
Proga je bila v primerjavi s tisto oktobra, ko smo imeli tam trening, težja. Temperature so bile za skoraj 25 stopinj nižje, zato je bil led trd kot beton. V določenih ovinkih so spremenili profil proge in dodali več ledu, tudi na delu, kjer sem padel. Tisti ovinek je bil res težek. Težave sem imel že na treningih, zato sem želel na tekmi priti optimalno v drugi ovinek, a sem bil prehiter. Zaradi prevelikega pritiska sem se zabil v strop ovinka, s tem sem s še večjo hitrostjo prišel v tretji ovinek, kjer me je prevrnilo na bok. Že v prvi vožnji sem se komaj rešil, nekaj časa sem se peljal samo po eni »šini«. V drugi vožnji pa se na žalost ni izšlo.
Človek bi rekel, da je sankanje zelo enostavno: usedeš se na sanke in se spustiš po hribu navzdol. V tekmovalnem koridorju pa je to verjetno malce drugače, kajne?
Če pogledaš na splošno, je tako, kot ste rekli. Odženeš se, uležeš in ležiš do cilja. Tekmovalno pa je vse prej kot lahko. Na sankača delujejo različne sile, potrebno je veliko fizične moči. Da se pelješ po progi s hitrostjo 130 kilometrov na uro, je potrebnega veliko znanja. Sami vemo, kako je v avtu pri tej hitrosti, ampak tam imaš vseeno zavore, pri sankanju jih pa nimamo.
Verjetno je strah na progi »prepovedan« …
Vedno je dobro, da imaš pozitiven strah ali bolje rečeno spoštovanje do proge. Preveč strahu pa vsekakor ni dobro imeti, ker se težje zbereš. V bistvu potem nisi gotov vase in s tem se prej pojavijo tudi napake in večja možnost za poškodbe.
Bili ste član velike slovenske reprezentance na teh olimpijskih igrah. Kako ste bili povezani med seboj? Je kdo od drugih tekmovalcev prišel gledat vaše tekmovanje?
Zame so bile to prve olimpijske igre in ne vem, kako je bilo prej. Imeli smo zelo raznolike termine treningov. Alpinci so morali biti že ob sedmih, osmih zjutraj na svojem prizorišču, biatlonci pa so vstajali šele ob 12. uri, tako da se niti nismo pogosto srečevali. Stanoval sem v apartmaju z moškim delom biatlonske reprezentance ter smučarji tekači. Kar precej smo se družili, menili in drug drugega bodrili. So pa vsi imeli v večernih terminih, tako kot jaz, tekme, tako da so se prve udeležili samo fizioterapevt, predsednik Olimpijskega komiteja Bogdan Grabrovec, pa vodja slovenske delegacije Franci Petek.
Ste iz države, kjer sankanje ni razvito. Kako vas gledajo tekmovalci iz sankaško razvitih držav?
V zadnjem obdobju veliko boljše, čeprav nikoli ni bilo negativnega odnosa. V zadnjih dveh letih sem treniral z italijansko reprezentanco. V bistvu je s tem prišlo tudi do več komunikacije s predstavniki večjih narodov.
Kako je prišlo do tega, da ste začeli trenirati z Italijani?
Že leta 2012, 2013 sem pričel sodelovati z italijansko reprezentanco. Pred OI v Pjongčangu pa sem izrazil željo, da bi z njimi treniral, ker v prejšnji skupini ni bilo pravega napredka. Dobro smo se ujeli, v bistvu tudi zato, ker govorim nemško (v italijanski reprezentanci je večina tekmovalcev iz nemško govorečega dela Italije op.p.). Dobre odnose smo ohranjali tudi v sezonah, ko nisem bil z njimi in so mi pomagali, če sem potreboval pomoč. Zadnji dve leti pa je bilo sodelovanje tudi uradno.
Kdo vas je sploh navdušil za sankanje?
Za sankanje me je navdušil Danej Navrboc, sošolec v osnovni šoli. On je že sankal. Ko sva bila v zadnjem razredu OŠ, me je vprašal, če bi hodil na treninge. Poskusil sem in zdelo se mi je v redu.
Kje ste trenirali?
Prvo leto, ko je bil klub še v Trbovljah, smo trenirali na Lakonci. Spuščali smo se po tisti industrijski cesti na saneh na koleščkih. Takrat je bil najbolj aktiven trener Trboveljčan Roman Topole, potem pa so se začeli vključevati moj oče, pa Domen Pociecha. Domen je bil v bistvu še tekmovalec, vendar se je začel okrog leta 2010 že vključevati v delo kluba.
Kakšna je razlika med snežni žlebom in Lakonco?
Kot dan in noč. Vseeno je pametno, da tudi poleti sankaš na koleščkih, da ohranjaš občutek. Res, da so razmere drugačne, zaradi koleščkov so sanke bolj odzivne, potrebujejo manj pritiska, pa tudi poletne hitrosti niso primerljive z zimskimi, ki so bistveno višje.
Koliko dni v letu ste uspeli trenirati na pravih progah?
V zadnjih dveh letih sem od konca septembra do konca februarja hodil trenirat na Norveško. To je nekje 150 dni. Opravil sem okrog 100 dni pravih treningov.
Trenirali ste z italijansko reprezentanco, ki je v sankanju v svetovnem vrhu. Kaj manjka slovenskim sankačem, da se mu ne morejo približati?
Začne se s financami. Tako z osebnimi, kot na ravni zveze. Dobrodošlo bi bilo na nivoju zveze dobiti še kakšne sponzorje, ki bi nas podprli in s tem omogočali lažji razvoj mlajšim sankačem. Če pogledamo iz osebnega vidika, pa je težko predvsem usklajevanje. Z Domnom sva morala usklajevati študij, študentsko delo in treninge, kar ni enostavno. Če bi bil zaposlen v neki športni ekipi, policiji ali v vojski, to ne bi bilo potrebno in bi bila glavna skrb trening. Pri meni pa je bilo dostikrat tako, da sem pozimi po treningu moral pisati še kako seminarsko nalogo ali preučevati literaturo, kar ti jemlje energijo in čas.
Se še kje v Sloveniji ukvarjajo s sankanjem na umetnih progah?
Sankanje na umetnih progah je doma samo v Kisovcu, na naravnih progah pa na Gorenjskem.
V Kisovcu imate zaletno stezo, koliko to pomaga?
Vsaka stvar je dobrodošla. Štart je zelo pomemben element sankanja, zato je to, kar imamo v Kisovcu, eden najboljših približkov infrastrukture, ki jo lahko imamo v Sloveniji. Dobro je tudi, ker je steza v sklopu drugih športnih objektov, kjer lahko izvajamo tudi ostale priprave, kondicijske in koordinacijske treninge.
Pa je kaj mladih, ki prihajajo za vami?
Nekaj mladih je. Ravno te dni so se odpravili v Avstrijo na tekmo. Dobro sankajo in so nad tem športom navdušeni. Če bodo vztrajali, se lahko v obdobju dveh, treh let pojavi kar nekaj imen na mladinskem svetovnem pokalu. Dva sta tekmovala že letos.
Kaj vam je pomenila uvrstitev v slovensko olimpijsko reprezentanco?
To je največja stvar, ki jo lahko slovenski sankač doseže ob vseh dejavnikih, povezanih s pomanjkanjem financ, opreme, trenerjev. Je zelo veliko priznanje za delo v preteklosti, moje in vseh ljudi, ki so mi pomagali. Ob tej priložnosti bi se jim rad tudi zahvalil.
Veste, da se pojavljajo mnenja, da gredo nekateri športniki na olimpijske igre kot turisti. Kako odgovarjate nanje?
Te besede me ne ganejo, ker v Sloveniji poznamo pesem, ki pravi, če fovšija bi gorela, bi bila v ognju cela. Takoj, ko sem bil uvrščen v olimpijsko reprezentanco, so me opozorili, da se bodo slej ko prej pojavilo tudi takšna razmišljanja. Ampak, to večinoma pišejo ljudje, ki se niso nikoli ukvarjali s športom na vrhunski ravni, da bi vedeli, koliko odrekanja je potrebnega za eno tekmo, ki se zgodi na štiri leta. To govorijo ljudje, ki niso zadovoljni sami s seboj in športnikom ne privoščijo uspehov. Osebno res ne poznam športnika, ki se ne bi trudil in dal maksimalno vse od sebe na tekmi, na olimpijskih igrah.
Kako ste doživljali slovesno otvoritev olimpijskih iger?
Otvoritev je bila ena izmed najbolj pozitivnih točk in se mi je res vtisnila v spomin. Odlično je bila pripravljena in izpeljana. Ko se prižge olimpijski ogenj in vidiš, da v vetru plapola slovenska zastava, se zaveš, da si na olimpijskih igrah, kjer zastopaš barve Slovenije. Takrat te preplavijo čustva, spreletijo mravljinci po telesu, malce kar lebdiš …
Ste si uspeli ogledati tudi kako drugo športno prireditev?
Šel sem pogledat tekmo v smučarskih tekih in nordijsko kombinacijo, ki pa je zaradi časovnega zamika nisem videl v celoti.
Kakšno je bilo vzdušje na tekmovanjih?
Pri sankanju sem bil prijetno presenečen. Na tekmah svetovnega pokala ni -razen na treh, štirih tekmah – posebnega vzdušja. Na olimpijskih igrah pa je bilo veliko ljudi, podpornikov, gledalci so navijali ne glede, iz katere države je tekmovalec prihajal, kar je zelo prijetno vzdušje. Podobno je bilo tudi na drugih prizoriščih.
V bobu in skeletonu nastopajo tudi tekmovalci iz držav, kjer sneg nikoli ne zapade. Predvsem iz Afrike. Kako gledate na to?
S tekmovalci iz Jamajke in Nigerije smo se srečali v olimpijski vasici in se kratko pogovorili. V bobu in skeletonu tekmujejo zato, ker moraš biti res eksploziven in hiter na štartu. Sankači se odženemo z ročko, oni pa najprej stečejo, da poženejo skeleton oziroma bob po progi. In Afričani so bili vedno znani kot dobri tekači.
Kaj pa sedaj, po olimpijskih igrah?
Najprej čas za vdih in razmislek. Nekaj bo še medijskih obveznosti, potem pa me čaka iskanje službe, pisanje prošenj, kajti potrebno bo najti stalen vir preživetja.
Kaj ste po poklicu?
Magister geografije po drugi bolonjski stopnji. Lani sem magistriral, tako da bom iskal nekaj primernega moji stopnji izobrazbe.
Vemo, da Korejci jedo pse. Vi ji niste poizkusili, ne?
Zavestno ne, kaj sem dobil na krožnik, pa ne vem (smeh). Kar mi po okusu ni bilo všeč, nisem pojedel, kar mi je bilo, pa sem.
Kaj pa sankaška kariera?
Kako se bo odvijala v kombinaciji s službo, ne vem. Vsekakor bi rad ostal v sankanju. Pri nas vse poteka na prostovoljni bazi in mladim tekmovalcem lahko največ damo tisti, ki se kot tekmovalci upokojimo. Tako kot to počne Domen Pociecha. Da, vsekakor bi rad ostal vpet v sankanje, na kakšen način, pa težko rečem.
Marko Planinc
