»Veselje in lepo je, ko vidiš 100-letnika sedeti pri mizi, na kateri je razgrnjen časopis, za katerega veš, da ga vsak dan tudi v resnici prebira,« je v uvodu zapisa o hrastniškem stoletniku Ferdinandu Mlinarju zapisala prostovoljka programa Starejši za starejše v Hrastniku Joži Umek.
Res je, da pri hoji zadnje čase uporablja palico, da se mu zgodi, da se tla postavijo pokonci in se sam po padcu ne more pobrati. Res je, da so včasih prsti preokorni, da bi zapeli majhen gum, res pa je tudi, da še vedno vsak dan poleg branja časopisa na TV spremlja poročila in dobro ve, kaj se dogaja po svetu. Res je tudi, da gre ob lepem vremenu še vedno rad ven, okoli hiše. In res je, da pogreša svojo tarok partijo, pogovor in druženje s soigralci.
Vse to in še veliko več, je Ferdinand Mlinar, za prijatelje Frido. Sto jih je dopolnil na novega leta dan. Samo ukrepi so preprečili, da mu za visok jubilej niso zaigrali pleharji, glasbeniki Rudarske godbe, da se pri njem niso zvrstili predstavniki društev in organizacij, katerih član je, zato je praznoval le v krogu družine. Nikoli ne pozabi povedati, da ima čudovito hči, ki vsak dan skrbi zanj in dobrega sina, ki velikokrat priskoči na pomoč, da ima vse kar potrebuje. Se pa ob vsaki najmanjši pozornosti takoj prižgejo iskrice v očeh, usta pa ukrivijo v prijeten nasmeh.
Ker voščiti na običajen način žal ni šlo, je bilo treba improvizirati, ker tako velik jubilej ne glede na vse zasluži vsaj malo pozornosti.
»Zaslužili ste si res vse najboljše, spoštovani gospod Mlinar, zato vam želimo ostanite zdravi in vedrega duha, v živo pa, ko bodo časi bolj varni,« so mu sporočili iz programa Starejši za starejše.
Joži Umek
Foto: arhiv Savus
