Nekoč so mame prevzemale tradicionalno starševsko vlogo in ob rojstvu otroka pustile službo za polni delovni čas ter postale mame, ki so ostale doma. Na delovno mesto se niso vrnile do najstniških let svojih otrok, če sploh so se. Še danes marsikje mame ostanejo doma do vstopa svojih otrok v osnovno šolo.
V Sloveniji to dandanes ni praksa, mame tudi redko izkoristijo možnost krajšega delovnega časa do tretjega leta otroka. Razlogi za to različni. Najpogosteje pa jim to ne dopušča sama vsebina in dinamika dela, še pogosteje pa jim tega ne dovoljuje finančni položaj družine.
Ženske v Sloveniji so zelo izobražene[1], skoraj polovica delovno aktivnih žensk ima dokončano višje oz. visokošolsko izobrazbo, kljub temu pa še vedno obstajajo razlike med plačami moških in žensk v EU[2]. Te razlike so močno zakoreninjene v družbi in kljub izobrazbi, razvoju in ozaveščenosti o enakopravnosti vztrajajo. Po podatkih iz leta 2020 so bile v EU največje razlike v plačilu med moškimi in ženskami v Latviji (22,3 %), v Estoniji (21,1 %), v Avstriji (18,9 %), v Nemčiji (18,3 %) in na Madžarskem (17,2 %), najmanjše pa so bile v Luksemburgu (0,7 %), v Romuniji (2,4 %), v Sloveniji (3,1 %), v Italiji (4,2 %) in na Poljskem (4,5 %).
Kot ženske se rodijo, mame pa postanejo. A prehod od ženske s kariero do ženske z otrokom in kariero, ki vključuje delo s polnim delovnim časom, zahteva, da se ženske pravzaprav ponovno pogajajo o svoji identiteti z lastno kariero in materinstvom, da pravzaprav nenehno prilagajajo svoja pričakovanja. In če so se nekatere sprijaznile s tem, da ženske delijo vlogo hranilcev družine s svojimi možmi, si moški (pre)pogosto ne delijo enakopravno domače/družinske vloge s svojimi ženami.
Spregledane pri napredovanjih, plačane manj od moških kolegov
Ženske izgorevajo tudi zato, ker predano opravljajo vlogo mame, žene in (so)delavke
Od žensk oziroma mater se povečini pričakuje, da v službah delajo, kot da nimajo otrok, in da vzgajajo otroke, kot da niso zaposlene. Res je tudi, da to po večini pričakujejo tudi same od sebe. Kje pa so očetje? Zakaj se tega v večji meri ne pričakuje tudi od njih? »Posledično so ženske pod vse večjim in večjim pritiskom in zato tudi obstaja večje tveganje, da bodo izgorele. Oče mora prevzeti vidno vlogo starša, da lahko mame uresničijo svoje vloge, tako tiste profesionalne, na delovnem mestu kot primarno vlogo mame. Danes očetje niso več le »hranilci« družine. Raziskave kažejo, da imajo otroci z angažiranimi in prisotnimi očeti manj vedenjskih in čustvenih težav ter da imajo bolj zdrave odnose, hkrati pa prisoten oče pomembno razbremeni žensko. Pridobijo vsi – družina kot celota, vsak posamezni član družine, posameznik na delovnem mestu, delovna organizacija in posledično celotna družba,« razloži Alenka Kraljič.
Ženske so s svojo edinstveno energijo, drugačnostjo in s svojim pristopom nepogrešljive ne le sodelavke, temveč tudi vodje. Čas je, da se enakopravnost spolov odrazi tudi v številu žensk na vodstvenih mestih.
https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/10155
PR objava
