S Simonom Tanškom sva se pogovarjala v poletnem jutru ob dišeči kavi v enem od hrastniških lokalov. Za njim je bilo pestro poletje, tudi s hrastniškimi dogodki. Letos je v Hrastniku prejel naziv častnega občana, uspešno so spet izpeljali festival Kamerat, pogovor pa je stekel o različnih stvareh, s katerimi se izjemni filmski ustvarjalec ukvarja. Včasih je živel med Prago in Hrastnikom, sedaj pa med Hrastnikom in kraji, kjer dela, predvsem snema filme. Njegova kamera je čarobna in takšni so tudi filmi, ki jih ustvarja kot direktor fotografije.
Se je kaj drugače sprehajati po Hrastniku, odkar ste častni občan Hrastnika?
Ne, popolnoma isto je. Mene so ljudje že prej poznali in tudi jaz poznam veliko ljudi, pozdravljamo se in imamo nek odnos. Tako, da sedaj ni čisto nič drugače.
Kaj vam pomeni to priznanje?
Pravzaprav sem itak vedel, da bo do tega prišlo, saj sem dobil že veliko nagrad in priznanj in to je bilo nekako logično nadaljevanje tega. Nisem si pa mislil, da bo to tako hitro. Tudi presenečen sem bil, saj sem za priznanje izvedel šele nekaj dni pred podelitvijo, prej ni nihče nič namignil in tako tudi nisem vedel, da sem bil nominiran. Zato sem najprej mislil, da je to hec. Potem pa sem videl, da ni.
Je bilo veliko čestitk?
Ja, bilo je veliko čestitk, predvsem po podelitvi. Prireditev je bila v telovadnici osnovne šole in z vsemi nisem mogel nazdravljati, tako da je bilo kar pestro.
Pred kratkim ste izpeljali tudi festival Kamerat, ki postaja vse bolj uveljavljen v slovenskem prostoru. Kako ste zadovoljni s festivalom in s tem, da ste to uspeli narediti v Hrastniku?
Enkrat pred desetimi leti, ko je bil sedanji župan še študent, sva se srečala na vlaku in takrat sva pač rekla, da dajva to naredit. In potem, ko je Funkl postal župan, se je zadeva uresničila. Sam sem bil prvo leto zraven kot nekakšna pomoč, ki pozna filme in ima kontakte, veze. Potem je pa to postalo zanimivo, drugo leto sem nekako logično nadaljeval, sedaj pa me je te tematika začela zanimati. Saj me je prej tudi, ampak sedaj me vleče, kako se da to v filmu izraziti, kako to tematiko obuditi in jo spet narediti aktualno. S festivalom sem zadovoljen. Prvo leto je bilo ogromno publike in nekoliko manj druženja okrog festivala, drugo leto je bilo obratno. Sedaj pa se mi zdi, da smo našli nek balans. Tako, da smo zadovoljni z obiskom in tudi veliko druženja je bilo. Letos se je prvič zgodilo to, da so ljudje že vedeli za festival in so prišli pokazat, kaj so naredili. Tudi iz tujine, ne samo iz Slovenije. Tako, da se glas širi in mi gremo naprej.
Letos je bila država v fokusu Srbija, že veste, katera bo naslednje leto?
Po festivalu smo se na sestanku organizatorji pogovarjali o tem in startamo na Francijo. Ampak moramo še preveriti francoske kulturne ustanove in veleposlaništva, če bodo za stvar.
Kaj pa ste vi delali kot filmski ustvarjalec v zadnjih dveh letih? Verjetno kaj takega, česar še nismo videli?
Ja, ja, itak. Proces filma traja približno tri leta – od scenarija, priprav, realizacije in postprodukcije. Lani aprila sem zaključil srbsko grški film, predlani smo snemali v Novem Sadu okrog 25 dni. Lani aprila pa smo zaključili v Grčiji, na dveh otokih smo snemali dva tedna. Potem sva junija in julija z Miho Hočevarjem snemala slovensko srbski islandski film Skriti ljudje, Hidden people. Snemali smo v Ljubljani in okolici. Snemanje bomo letos nadaljevali na Islandiji. Čaka nas še šest snemalnih dni, saj se začetek in konec filma dogaja na Islandiji.
Kako pa ste sedaj zadovoljni z odzivom publike in odzivom na različnih festivalih na film Orkester, ki je postavljen v Zasavje, in sta ga delala z Matevžem Luzarjem?
Film je lani in letos končal festivalsko pot. Dobili smo prvo nagrado na največjem azijskem festivalu na Kitajskem. S tem smo zelo zadovoljni. Tudi Slovenci so se nekako našli v tem filmu, vsi ga poznajo in sem zato zelo zadovoljen. Če gremo gledati število gledalcev, ni med najboljšimi tremi, ker smo imeli malo drugačno distribucijo, kot je v navadi. Film je gostoval v različnih krajih, v vaseh, na odprtem, v kinu pod zvezdami in tam večkrat niso prodajali kart. Vsepovsod pa so ga lepo sprejeli. Različne »pleh muske« so igrale, velikokrat so ob projekcijah pripravili kulturni program. Dvorane so bile polne, ampak, če ni prodanih kart, ogledi ne štejejo v evidenco ogledov filma.
Še delate reklamne oglase?
Oglasov pa že nekaj let nisem delal. Skoraj deset let nisem posnel nobene reklame. V filmu se bolj vidim. Reklame so fajn, ko si mlajši. Pri snemanju reklam moraš večkrat poslušati naročnika. Pri filmu imaš pa več svobode in si sam svoj šef, oziroma s svojo avtorsko ekipo ste pač šefi projekta …. Pri reklamah pa moraš narediti tako, kot si želi naročnik, čeprav se kdaj s tem tudi ne strinjaš. No ja, pride pa potem na račun lepa vsota, to je pa plus tega. (smeh)
Ena prvih, ki ste jih posneli še v črnobeli tehniki, se pa še vrti, a ne?
Katero?
Planica, Triglav.
Aha, ne. To je barvna reklama, res se pa še vedno vrti. To je bilo okrog leta 2000. »Pohaklal« smo me, ko sem delal film Ruševine. In po tem času sem vedno več delal tukaj v Sloveniji in čedalje manj na Češkem. Iz tega obdobja je ta reklama in se vsako leto vrti pred skakalnim praznikom v Planici.
Koliko še imate stikov s Češko?
Ja, dva dni nazaj sem se vrnil iz Češke. Med korono nisem hodil v Prago, sedaj pa spet grem trikrat, štirikrat na leto po en teden, 10 dni, da obiščem sošolce in kolege, obiščem kakšno galerijo, se malo sprehajam, fajn je, kak pirček spijem. (nasmešek). Zame je obisk Prage sedaj nostalgija. Ko sem začenjal študirat v Pragi, več kot 30 let nazaj, je bila to še Praga v pravem pomenu besede. Sedaj pa večino teh stvari … me pol leta ni gor, pa se vse spremeni, ali restavracija, ali lokal, ali spremenijo prometni režim. Hitre in korenite spremembe se dogajajo. Enostavni ni več mesta, ki sem ga spoznal v času študija na FAMU. So še biseri, ki ostajajo, ampak globalizacija je naredila svoje in je sedaj vseeno, ali greš v Pariz, Rim ali pa v Prago. Tako, da izgublja ta svoj čar.
Kaj pa Hrastnik, se tudi tako spreminja?
Mene na Hrastnik vežejo pač druge stvari kot na Prago. Tudi Hrastnik se spreminja, seveda niso takšne korenite, velike spremembe, kot so recimo v Pragi, ker je tudi kapitala veliko manj in vemo, da se brez kapitala ne morejo narediti korenite spremembe. Zdi se mi, da so v Hrastniku ljudje bolj pristni kot v Pragi. Res pa je, da tu poznam veliko ljudi in imam z njimi bistveno drugačen odnos. Čeprav imam tudi na Češkem, kjer seveda poznam manj ljudi, s tistimi, ki jih dobro poznam, fajn odnos.
Kako pa gledate na samo življenje, ko pridete iz tujine domov. Se počutite v Hrastniku doma ali pridete sem samo zamenjat cunje?
Če sem v delovni fazi, pridem samo cunje zamenjat ali pa se malo spočit. Drugače se pa tu vsekakor počutim doma, no, tudi v Pragi se počutim doma. Kjerkoli delam, se počutim doma. Nikoli nisem turist. Trideset let nisem bil nikoli turist. Če greš nekam kot turist pogledat kulturne znamenitosti, no, to lahko na pogledaš na sliki, v knjigi, v prospektu, na internetu. Sam bolj zaživim v okolju, kjer delam, ker se družim z domačini, hodim po lokalih in poteh, znamenitostih, kjer hodijo domačini in zato nisem tisti klasičen turist. Preko domačinov najbolje spoznaš katerokoli mesto na svetu.
Poleg tega da ste filmski snemalec, ste tudi odličen fotograf. Vaše oči okolico verjetno precej drugače zaznajo. Kaj gledate, ko greste nekam, ko se sprehajate, ko hodite ali po Hrastniku ali pa kjerkoli drugje?
To je zdaj čisto drugače. Ko še nisem delal filmov, sem imel svoj fotografski stil. Zame so bilo to likovne fotografije, če lahko temu tako rečem, uporabljal sem likovne prvine, linije, svetlobe, take banalne stvari sem rad naredil na abstrakten način z uporabo optike, kompozicije svetlobe, kakorkoli. Sedaj pa, ko delam filme in sem v projektu, se pa tudi malo glava, razmišljanje obrne. Tako je sedaj moja fotografija odvisna od filmskega projekta, ki ga v tem času delam. Razmišljam na samosvoj način, primeren filmu. In tudi pogled na fotografijo se spreminja, odvisno od projekta.
Kakšni so načrti?
Načrti? Najprej dokončani srbsko grški film v Beogradu in snemanje na Islandiji. Že dve leti sem zaposlen na AGRFT kot vodja katedre za kamero. Tam me čaka še nekaj izzivov. Potem bo Miha Hočevar še kaj napisal in tudi Matevž Luzar bo še kaj napisal in še kdo bo kaj napisal. In kar bodo napisali, to bomo tudi posneli. (nasmeh)
