Obletnice
Včasih človek rabi čas. Jasno je, da vsega nihče ne more razumeti iz prve.Spomnim se, da sem desetletje nazaj, ko sem prvič pripravljal prispevek o festivalu Speculum Artium, gledal kot bik v nova vrata. Prispevek za TV Slovenijo, kjer sem takrat delal kot dopisnik, je bil narejen, meni pa ni bilo nič jasno. Oči mi je pred kratkim povsem enostavno odprla kuratorka festivala dr. Maša Jazbec. Bemti, zakaj nisem delal daljšega pogovora z njo že kdaj prej? Pota življenja so včasih res čudna. Zdaj šele vem, kaj so prinesli Poznič, Jazbečeva in ostala ekipa Speculum Artiuma v Zasavje. Poklon, zaslužijo si ga.
Mimogrede, kako je vse minljivo. Pred enim novim letom sem od županje dobil trboveljske hišne copate z napisom Zmoremo skupaj, potem pa je na desnem pisalo DESNI, na levem pa LEVI. Copati so šli rakom žvižgat, moram vprašat, če desni in levi v Trbovljah še zmorejo skupaj. No ja, za ta vprašanja bo čas šele po volitvah, se mi zdi.
Ko smo že pri obletnicah, danes v časopisu pišemo o nekaterih, predvsem gospodarskih. Vsi, ki preživijo na trgu desetletja, so vredni občudovanja. Če ob tem skrbijo za zaposlene, dajejo (dober) kruh družinam in najdejo kaj malega še za podporo lokalnemu okolju, so vredni še toliko večjega spoštovanja. Radi pišemo o dobrih stvareh. In prepričan sem, da naši bralci o takšnih tudi radi berejo.
Življenje ni sestavljeno samo iz veselih, včasih je treba preživeti tudi težje trenutke. Odhodi so prav gotovo takšni. Ne vem, zakaj, ampak meni spomin ob slovesu kakšnega človeka, ki sem ga dobro poznal, vedno najprej useka na bolj vesele trenutke druženja. Ali pa uspešne. Tudi ob smrti bivšega župana Hrastnika Leopolda Grošlja je tako. Spomnil sem se prigod, ob katerih se lahko danes nasmehnem. Grošlja so morali vsi, ki so prišli z njim v stik, spoštovati. Znal se je odločati, znal je voditi, bil je brezkompromisen, vendar je vedno znal pogledati tudi na ljudi. In na Hrastnik, ki ga je imel v srcu, čeprav je bil po rodu iz Zagorja. Odšel je spoštovan župan.
Marko Planinc
