Urška Zoja Jeršin
Rumena krošnja
S prepletom skupnih senc se pločniki krasijo,
od stopanja korakov kolena jim šibijo.
Daljši so odločni, krajši slepo jim sledijo.
Misel hitro v eno se prelije,
podobo najino
rumena krošnja k sebi skrije.
Če čevelj na prste se postavi,
pesem listja ga pozdravi.
Ne le, da višje k nebu seže,
prav srce na srce se uleže.
Ramena tvoja roke mi povabijo,
v gosteh sladkosti njih okušajo.
S kožo tvoj se vonj na lica mi pripne,
pogled zaprtih mi oči v tvoje se srce zazre.
Črna noč nobene barve ne prekrije,
mavrico občutij le tiha solza umije.
Ni solza dolgo licem mraz,
saj tvoja dlan jim stopi v bran.
Senca senco spet na ples povabi
in soj noči se z luno hvali.
Ko poljubijo se prsti v omami,
…
ne, ne, nikar me več ne zdrami.
Urška Zoja Jeršin je Dolanka, ki živi v Celju in uči na hrastniški osnovni šoli. Umetnost je del njenega življenja, saj je doma tako v likovni umetnosti kot literaturi.
Foto: arhiv Savus
