V programu Starejši za starejše se z različnimi oblikami trudijo pridobiti nove moči, ki bi programu prinesli tudi svežino, nove ideje in načine vzpostavljanja stikov s starejšimi občani v našem okolju. Objavljamo prispevek koordinatorke programa Starejši za starejše v zasavski regiji Jerice Laznik.
Že dalj časa opažamo, da nam primanjkuje prostovoljcev, ki bi nadomestili in bili v pomoč starejšim, ki svoje delo opravljajo že od začetka izvajanja programa, ta pa nosi letnico 2004.
Zato je bilo tako lepo sprejemati prijave novih prostovoljcev, ki se bodo udeležili uvodnega izobraževanja in spoznavanja načina, zakonitosti, pravil in pasti prostovoljstva. Predvsem pa se prepričali, da je to res plemenito delo, ki je v veliki meri poplačano z zadovoljstvom, ki pogreje dušo in srce. V tem delu preizkušaš in spoznavaš meje človeške ljubezni, potrpljenja, sočutja, empatije in spoštovanja. Vse to se prepleta tudi z bolečino in iskanjem rešitev, ki bi negotovost in žalost omilili ali celo premagali. Včasih nam uspe, včasih pa smo lahko samo tihi spremljevalci, ki ponudijo druženje, tolažbo in predvsem občutek, da naši obiskovanci niso sami.
Naša izobraževanja so strokovna in potekajo v prijetnem vzdušju predvsem po zaslugi naše izobraževalke Danice Kurent, ki svoje znanje in izkušnje črpa iz dolgoletnega dela v sociali, kar je tudi osnova našega programa.
Upamo, da bomo naše izobraževanje z novimi prostovoljci izvedli tudi v jesenskem času in tako pomlajeni pogumno in še bolj številčno zakorakali v svet prostovoljstva ter bili v oporo našim starejšim in jim s tem pripomogli, da jesen življenja preživljajo v znanem in njim ljubem okolju – doma.
Jerica Laznik
Foto: arhiv Savus
