Pred muzejem v Kisovcu so 3. julija svečano obeležili dan slovenskih rudarjev. Prireditev je pripravilo društvo RMED Srečno Zagorje in z njim obeležilo tudi desetletnico svojega delovanja.
Rudarska himna
Stanovsko prireditev je tradicionalno začel Rudarski pevski zbor Loški glas z rudarsko himno. V uvodnem nagovoru je predsednik društva Franci Brinovec z rudarskim pozdravom srečno pozdravil stanovske kolege – rudarje – četo uniformiranih rudarjev, člane društva RMED Srečno Zagorje, predstavnike sorodnih društev, Zagorjane in vse, ki so s svojo prisotnostjo izrazili spoštovanje do rudarske dediščine, med njimi tudi podžupana Mitjo Adamljeta, ki je povedal nekaj spodbudnih besed glede ohranjanja rudarske dediščine v Zagorju.
Premog oblikoval Zagorje
Rudarstvo je naši dolini dalo pečat, to ni dvoma … Začetki rudarjenja v Zagorju segajo v davno leto 1755, ko je bilo izdano prvo dovoljenje za pridobivanje premoga. Ob vzponih in padcih so v zagorskem podzemlju pridobivali premog dolgih 250 let. Premog v Zagorju že več kot 25 let ne kopljejo več, vendar je rudarska tradicija še vedno živa. Prepričani smo, da bo rudarska dediščina za vedno ostala v naših srcih tudi s pomočjo rudarskih pesmi in literarnih zapisov domačih in drugih avtorjev.
Rudarske pesmi
Med častnimi obiskovalci prireditve sta bila rudar, pesnik Maks Marinčič, član našega društva in univerzitetni diplomirani rudarski inženir, izredni profesor in tudi pesnik Emil Eberl. Prisluhnili smo njuni poeziji Ogrevanje Maksa Marinčiča in Zaton knapovščine Emila Eberla v izvedbi recitatork Metke Šum in Maje Malovrh Repovž.
Govornik Borut Flisek
Ob praznovanju 10. obletnice našega društva je bil slavnostni govornik Borut Flisek, prvi predsednik društva RMED Srečno Zagorje od ustanovitve v letu 2013 do leta 2018. V svojem govoru je povedal, da so bili začetki delovanja društva precej zahtevni, da pa nas je gnala želja po ohranjanju rudarske dediščine in tradicije in ozaveščanju mlajših rodov o naši rudarski preteklosti.
Rudarski praznik
Tretji julij, praznik slovenskih rudarjev praznujejo vsa rudarska mesta po Sloveniji. Še posebej ponosno praznik praznujemo zagorski rudarji, saj je praznik slovenskih rudarjev v spomin na tri dnevno gladovno stavko, ki so jo začeli rudarji v jami Kotredež in se je hitro razširila na vse jame po Zasavju in po Sloveniji ter tudi v druge gospodarske panoge. Takrat je v jamah ostalo 2500 rudarjev, pridružili so se jim tudi delavci na dnevnem kopu in v rudniških delavnicah. Delali so le tisti, ki so skrbeli za rudniške naprave, brez katerih bi bilo lahko ogroženo življenje rudarjev. Že naslednji dan so bile zaprte vse trgovine in gostilne, saj so nemogoči delovni in življenjski pogoji, ki so se iz dneva v dan še slabšali, mučili prav vse delavce v tistih časih. V tej gladovni stavki so rudarji vztrajali v jami tri dni brez vsakršne jedi in okrepčila razen vode in dosegli, da sta oblast in Trboveljska premogokopna družba preklicali vse prej izdane ukrepe in rudarjem sporočili, da ostajajo njihove pravice neokrnjene. Tako so se rudarji po 72 urah gladovne stavke vrnili iz rovov, kjer so jim priredili veličasten sprejem.
Ob delu zabava
Čeprav je bil rudarski poklic težak in so morali rudarji v slabih razmerah globoko pod zemljo trdo delati, da so lahko preživljali številno družino, pa so se rudarjem po srečni vrnitvi iz jame razjasnili obrazi in so se tudi po končanem šihtu radi družili. Tako so že davno ustanovili Pihalni orkester, Rudarski pevski zbor Loški glas in nazadnje so se pred leti v prav zanimivo pevsko skupino združile knapovske punce, ki so z nastopom popestrile prireditev.
Knapovski duh živi
Po izdelavi zadnje zadelke v jami Kotredež pred 20. leti se je rudarsko Zagorje začelo počasi a vztrajno spreminjati. A knapovski duh med upokojenimi rudarji in bivšimi zaposlenimi na rudniku Zagorje je še vedno živ. Med njimi je tudi pesnik in literat Vlado Garantini, ki se v svojih pesmih sprehaja med zgodbami rudarjev tam spodaj po rovih in tu zgoraj po cestah in ulicah. Prisluhnili smo še enkrat Metki Šum in pesmi Vlada Garantinija O skrivnostih mojega mesta.
Skok čez kožo
Sledil je najbolj svečan del prireditve, naš tradicionalni, stanovski skok čez kožo. Po stari knapovski navadi je starešina rudarske čete Mitja Pavlič prikazal skok čez kožo štirih častnih skakalcev. Uvodoma je predstavil, da skok čez kožo izvira iz 16. stoletja, ko so v čeških in slovaških rudnikih sprejemali novince med stare rudarje. V preteklosti, ko so bile odprtine jaškov še manjše, se je mlad rudar pokazal v svoji spretnosti in pogumu, ko je preskočil odprtino jaška. Iz leta v leto so odprtine jaškov postajale večje in skok preko njih je zamenjal skok čez kožo. Koža je poseben kos usnja, ki so ga imeli rudarji opasanega z jermenom in jim je služil pri spuščanju po drčah v jamske prostore in jih je tudi varoval pred vlago. Ker so danes jame v naših zasavskih rudarskih krajih že vse zaprte in v naših dolinah ni več mladih rudarjev, ki bi jih sprejeli med stare rudarje, smo med častne skakalce povabili tiste, ki so vsak na svoj način prispevali svoj košček v mozaik slovenske in zasavske knapovščine.
Tako so letos na naši svečani prireditvi ob 3. juliju – prazniku slovenskih rudarjev v častni rudarski stan na 9. častnem skoku čez kožo – skočili štirje častni skakalci: Emil Eberl, Aljaša Urbanija, Sonja Meterc in Miran Kokole.
Prvi častni skakalec 9. skoka čez kožo je bil Zagorjan Emil Eberl.
Emil Eberl
se je rodil kot sin rudarja Leopolda Eberla v Toplicah v Zagorju v letu 1931, kjer je obiskoval tudi prve štiri razrede osnovne šole. Med vojno je bil z materjo izgnan v izseljeniško taborišče v Nemčijo. Po vojni je končal nižjo gimnazij in maturiral na gimnaziji v Trbovljah. Leta 1953 se je vpisal na študij rudarstva na Tehniški fakulteti v Ljubljani – smer montanistika ter diplomiral v letu 1960. Zaposlil se je na Inštitutu za oplemenitenje ekonomskih mineralov v Ljubljani nato pa na Rudarskem inštitutu od njegove ustanovitve v letu 1962 pa vse do upokojitve v letu 1996.
Med svojim službovanjem je dosegel naziv znanstveno raziskovalnega svetnika in opravljal vodstvene funkcije. V njegovih raziskovalno – razvojnih delih in aplikacijah obstaja 160 elaboratov in poročil. Njegovo strokovno delo je bilo usmerjeno na bogatenje mineralnih surovin in na mehansko procesno tehniko. Kot glavni projektant je vodil gradnjo čistilne naprave za Salonit Anhovo, s čimer so dodobra očistili reko Sočo. Od leta 1983 do 1989 je kot predstavnik Jugoslavije vodil skupni jugoslovansko-ameriški projekt podzemeljskega uplinjanja premoga, v okviru katerega so izdelali tudi idejni projekt podzemeljskega uplinjanja v premogovniku Velenje. Od leta 1995 do 1998 pa je bil vodja skupnega slovensko-ameriškega projekta za gospodinjske odpadke.
Sodeloval in predaval je na več domačih in tujih posvetovanjih in kongresih, kar je zabeleženo v 60 publikacijah. Za svoje znanstveno raziskovalno delo je prejel več priznanj, tudi najvišje – nagrado Sklada Borisa Kidriča. Tesno je bil povezan tudi s Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo (FNT), kjer je predaval kot izredni profesor.
Poleg strokovnega dela je Emil Eberl v svojem prostem času gojil različne hobije. Takoj po osvoboditvi se je vključil v rudarsko godbo na pihala Zagorje in bil njen član do pričetka študija na Fakulteti. Opravil je nižjo glasbeno šolo za violino in bil solist v orkestru šole. Pozneje se je poizkušal še z različnimi inštrumenti in v zadnjem času predvsem s kitaro in kot je hudomušno dejal: »S to bom pa brenkal, dokler ne bom odbrenkal.« Da je človek številnih talentov od glasbe, pisanja pesmi, slikanja, nam je dokazal s pisanjem pesmi in zgodb.
Aljaša Urbanija
je bila od leta 2013 pa vse do letošnjega junija ravnateljica Srednje šole Zagorje, šole, v kateri se je za rudarja izučila večina zagorskih rudarjev. Aljaša je tudi Zagorjanka – Izlačanka, ki jo je že prva zaposlitev pripeljala med rudarje. Zaposlila se je 4. januarja 1984 v takratnem Rudarskem šolskem centru v Zagorju kot šolska pedagoginja. Najprej je bilo njeno poslanstvo svetovanje dijakom rudarske poklicne in srednje šole pri njihovih socialnih in učnih težavah. Seved so ji prav kmalu želeli predstaviti tudi zahtevne delovne pogoje, v katerih so delali rudarji pod zemljo. Odpeljali so jo na ogled Rudnika Trbovlje, kjer se je soočila z realnostjo dela rudarjev.
V rudarsko šolo je takrat prihajalo veliko dijakov iz Bosne, ki so stanovali v Dijaškem domu v Hrastniku. Njihovi starši niso prihajali na govorilne ure in roditeljske sestanke, pač pa so predstavniki šole odšli k njim in jih seznanili z učnim uspehom njihovih sinov. Hkrati so takrat kot predstavniki šole in rudnika tudi poskrbeli za promocijo rudarskega poklica in za pridobivanje novih dijakov. Aljaša Urbanija je na svoji profesionalni poti spremljala kar nekaj generacij dijakov, ki so prišli v Zagorje v poklicno ali srednjo šolo, si našli tukaj zaposlitev, si ustvarili družino in v Zagorju tudi ostali.
Sonja Meterc
je Zagorjanka in dolgoletna članica Društva RMED Srečno Zagorje. Sonja je hči očeta rudarja in žena že pokojnega moža, ki je bil prav tako rudar. Zelo dobro se še spomni tragične nesreče v jami Kotredež, saj je bil takrat tudi njen oče v nočni izmeni. Zaskrbljeni so čakali pred jamo, a na srečo je oče takrat delal na drugem delovišču in ostal živ. Sonja pove, da spoštuje rudarstvo in prav zato se rada obleče v rudarsko opravo in nastopi kot članica pevske skupine Knapovske punce.
Miran Kokole
je rudarski upokojenec. Petindvajset let je delal v zasavskih jamah, najprej v jami Kotredež, potem v jami Trbovlje in vse do upokojitve je pot potil tudi v jamah v Hrastniku. Ponosen je tudi na obdobje 15 let, ko je bil jamski reševalec. Pa vendar najbolj s ponosom pove, da je že 45 let aktivni pevec v Rudarskem pevskem zboru Loški glas, kjer je zadnjih 6 let tudi predsednik zbora. Z zborom sodeluje na vseh prireditvah, ki so vezane na rudarsko tematiko tako v občinskem merilu kot tudi širše. Kot predsednik zbora Miran Kokole skrbi, da zbor uspešno sodeluje tudi na različnih prireditvah in proslavah v občini.
Sledile so čestitke častnim skakačem in čas za fotografiranje. Za konec nam je še enkrat zapel Rudarski pevski zbor Loški glas pod taktirko Luke Groboljška, ki je pred kratkim obeležil častitljivih 95 let obstoja. Prireditev je povezovala Marija Topole. Prireditve je poleg Društva RMED Srečno Zagorje finančno podprla tudi občina Zagorje ob Savi in donatorji. Zaključili smo jo s prijetnim druženjem ob knapovski malici, ki pa ga je žal prehitro prekinila nevihta.
