Med udeleženci Slikarske kolonije Izlake – Zagorje so letos prvič prevladovale ženske, od 11 udeležencev je bilo kar sedem žensk. Odločili smo se, da jih malo bolje predstavimo.

Adriana Omahna je pedagoginja na področju likovne umetnosti in magistra slikarstva.

Letos ste prvič udeleženka slikarske kolonije v Zagorju. Kakšni so vtisi?

Kolonija je lepo organizirana, na razpolago imamo vse, kar potrebujemo, in, kar je najbolj pomembno, smo svobodni pri ustvarjanju, lahko delamo, kadar želimo in kar hočemo.

Kakšen pa je cikel del, ki ga letos ustvarjate?

Uporabljam rastline in nestrupene materiale, kot so bakrov ali železov sulfat, jedilna soda in kis, glavna »sestavina« pa so rastline. Delam na različnih lokacijah in uporabim rastline, ki so značilne za okolico. Tokrat sem z veseljem uporabljala materiale, značilne za Zagorje.


Catharine Rey je arheologinja, vendar svojega poklica ni nikoli opravljala. Takoj se je vključila v slikarski utrip Pariza in od takrat se posveča izključno umetnosti.

V Sloveniji ste prvič. Kako ste se ujeli z umetniki iz različnih držav?

Večinoma delam sama, v svojem ateljeju, tu pa sem se srečala z drugimi umetniki in opazujem njihovo delo. Ne glede na to, da imaš svojo ustvarjalno pot, je to zelo bogata izkušnja.

Vaše delo tu temelji na ustvarjanju miniatur. Zakaj?

Prispela sem z vlakom in zato nisem mogla prinesti svojih stvari, zato sem s sabo vzela samo papir. Sem v fazi, ko ustvarjam ljudi, skupine, migracije na našem planetu v luči pomanjkanja človečnosti, zato jih upodabljam, ko hodijo in hodijo. Edina rešitev v danem trenutku so mali kosi papirja, na katerih upodabljam skupine v gibanju.


Ana Sluga je magistrirala na ALUO v Ljubljani in na umetniški akademiji v estonskem Talinu na področju slikarstva in fotografije. Je prejemnica številnih strokovnih nagrad ter od leta 2003 aktivno sodeluje na razstavah, imela pa je tudi več samostojnih.

Kot ustvarjalka ste prvič v Zagorju. Kako vidite delo z mednarodno ekipo?

Zagotovo je kolonija v Zagorju prepredena z ljubeznijo do umetnikov, s spoštovanjem do tega, kar počnemo. Organizacijski del je več kot profesionalno zastavljen, všeč pa mi je odličen izbor sodelujočih umetnikov, kar prispeva h kvalitetnemu druženju.

Tu ustvarjate na platnu z akrilom, motivi pa so industrijski. Zakaj ste se odločili prav za to motiviko?

Odnos do industrijskega je pri meni prisoten že od samega začetka, kar so neki osebni, karakterni vzgibi. Zagorje mi je v tem pogledu pisano na kožo, vizualno pa me je pritegnil rudarski muzej v Kisovcu, od koder črpam svojo tematiko.


Tokrat najmlajša udeleženka je Andreja Srna. Leta 2017 je magistrirala na ALUO v Ljubljani, med magistrskim študijem pa se je izpopolnjevala na Fakulteti za umetnost in oblikovanje v Dublinu na Irskem.

Vaša dela temeljijo na doživetjih in občutkih, ki jih kombinirate s svojo družino, s svojim domom in svojimi potovanji. Kako svoja dela prezentirate v Zagorju?

Tu jih prezentiram v dveh različnih slikah, ena je bolj temačna, druga pa svetla. Barva, ki jo nanesem na platno, odraža trenutno občutje, povezavo s krajem, v katerem ustvarjam. Na obeh slikah je veliko spominov in kombinacija pozitivnih občutkov. Je neke vrste samoterapija s pozitivnimi občutki na obeh slikah, ki pa sta si malce nasprotni.

Ne moreva pa se izogniti vprašanju o vašem bivanju in delu v Zagorju.

Življenje je super. Tu so res krasni ljudje in krasni umetniki, kar ni nujno, da gre eno z drugim. So pozitivni ljudje in lahko se veliko naučiš od njih. Sama hodim okrog in opazujem mojstrovine. Pa tudi okolica je lepa, organizatorji poskrbijo za vse potrebno in lahko rečem, da se počutim super.


Radmila Sofija Šijan je pedagoginja na umetnosti šoli v Novem Sadu. Šola temelji na delu z otroki in mladimi na področju upodabljajoče umetnosti, kjer sodelujejo tudi psihologi in umetnostni zgodovinarji.

V preteklosti ste se udeleževali podobnih dogodkov v Srbiji in drugje. Katere so poglavitne razlike med kolonijo v Zagorju in med tistimi v Srbiji?

Vsaka kolonija je svoj prostor in svoj dogodek. Nemogoče je delati prostorske primerjave, so pa nekatere zelo dobro organizirane, nekatere pa slabše. V Zagorju mi je zelo všeč. Ljudje so topli in umirjeni, na ulicah te pozdravljajo, organizatorji pa se resnično potrudijo, da priskrbijo potreben material. Potrebovala sem, na primer, vojaške gaze, ki jih imam sicer v svojem ateljeju, drugače pa se lahko dobijo samo na kakšnih vojaških odpadih, v vojaških bolnicah ali resnično starih skladiščih. Organizatorji so se potrudili in mi priskrbeli gaze, ki so zadovoljile moje potrebe po teksturi.

Vaša tematika tu je industrijska. Zakaj?

Tudi sama se čudim, kako se je to zgodilo. Odšli smo v rudarski muzej in pričela sem delati drugače, kar se mi redko zgodi. Prostor je vstopil v mojo dušo in sem ga dobesedno posrkala. V Zagorju me je najbolj impresioniral rudarski muzej. Vedno me je zanimala zgodba z zemljo, oči so mi prodirale globoko pod sloje zemlje. Zanimalo me je, kaj se spodaj dogaja, kako ljudje tu živijo. Podobe so se mi razvrstile v spomin. Vedno me je zanimalo, kako nastajajo diamanti, kako iz rastlin nastane premog. Kako narava deluje od znotraj, česar mi ne vidimo. Vsak industrijski kos iz težkega železa je lahko živ. Pravzaprav je živ, saj je naravni material, ki vpija energijo. In iz tega so nastala moja dela.


Žal nismo uspeli govoriti z Marušo Štibelj in Nataliyo Gorza. Maruša Štibelj, mlada Kranjčanka, je diplomirana likovna pedagoginja. Letos je v Parizu prejela nagrado žirije za svoje delo, ki je narejeno v tehniki kolaža. Je članica Zveze društev likovnih umetnikov in Likovnega društva Kranj. Je pa tudi umetniška vodja Festivala sodobnega kolaža KAOS. Nataliya Gorza je bila rojena v ukrajinskem mestu Černevci, za katerega pravi, da je podobno Ljubljani. Od leta 2000 živi in ustvarja v Sloveniji. Za seboj ima več skupinskih in samostojnih razstav. Lani je na slikarskem Ex-Temporu na Bledu prejela nagrado Grand Prix.

V Slikarski koloniji Izlake – Zagorje so letos slisodelovali tudi Ahmet Ozel (Turčija), Andrej Brumen Čop (Slovenija), Željko Mucko (Hrvaška) in Enes Lević (BIH).

Besedilo in foto: Vukašin Šobot

Naslovna fotografija … Foto: arhiv SKIZ