Polona Trebušak je direktorica Zasavske ljudske univerze (ZLU), ki letos praznuje 60 let delovanja. Zasavcem je ZLU prinesla možnost, da se izobražujejo v svojem okolju. Koncept vseživljenjskega življenja, ki ga želijo širiti med ljudi, je povedala, pred leti ni bil v ospredju, danes pa pridobiva na veljavi. Spreminja se tudi način poučevanja, pravi – če je bilo pred leti vse na tablah, je danes vse na »e«.
Kako se Zasavska ljudska univerza razlikuje od tiste, ki je začela svojo pot pred 60 leti?
Zagotovo se razlikuje, čeprav, ko smo nedolgo nazaj gledali zgodovinske diplomske naloge na temo naše ljudske univerze, smo ugotovili, da so nekatere vsebine zelo podobne, kot so bile takrat. V bistvu: se razlikuje in se ne razlikuje. Zanimiva je bila ugotovitev, da so bili za tisto, kar mi zdaj delamo z novo preobleko, na nov način, zametki narejeni že leta 1959. Po drugi strani pa je bilo takrat veliko vsebin za tiste, ki so potrebovali poklic, ker niso imeli dokončane osnovne ali srednje šole ali pa so potrebovali prav določena znanja za delo. Takrat so podjetja potrebovala izobražene ljudi in so jih usmerjala v vsebine, ki so jim potem pomagale pri delu. Več je bilo formalnih programov, ljudje niso imeli izobrazbe in so se šolali. Zdaj je slika malo obrnjena. Formalni programi so v zatonu, več je poudarka na neformalnih programih za pridobitev ključnih kompetenc.
Kaj to pomeni?
To pomeni, da pripravljamo programe in tečaje za vseživljenjsko učenje različnih ciljnih skupin. Programi so večinoma brezplačni. To pomeni, da smo pridobili finančna sredstva na različnih projektih. Za starejše, za priseljence, za zaposlene, za brezposelne, tako da lahko tisti, ki to želi, pride k nam, se uči, brezplačno dobi kakovostne, aktualne, praktične vsebine. Druga stvar pa je, koliko se ljudje hočemo oziroma nočemo učiti.
Kakšni so Zasavci v primerjavi z drugimi, so bolj učeči, manj učeči?
Mislim, da smo kar »tam tam«, da ni nekih bistvenih odstopanj med regijami, vsaj, kolikor se pogovarjamo z drugimi ljudskimi univerzami. Vsi se srečujemo s podobnimi izzivi ali težavami. Je pa res, da vsa leta delamo na popularizaciji miselnosti, da se je potrebno učiti celo življenje, da lažje, boljše in drugače živimo. In ta miselnost se počasi spreminja, ampak to je proces. Spomnim se, ko sem pred 20 leti prišla na ZLU, smo naredili prve brezplačne delavnice ob Tednu vseživljenjskega učenja, pa sta prišla dva, trije, pet udeležencev. Sedaj je odziv na brezplačne programe boljši, skupine se hitro polne.
Kaj to pomeni, polne?
Polne skupine. Pripravljenih je bilo okrog 142 brezplačnih aktivnosti v Zasavju in skupine so bile polne, udeležba na vseh aktivnostih je bila v maju in juniju preko 3000 ljudi. Kultura vseživljenjskega učenja se je zagotovo spremenila. Je pa to tek na dolge proge.
Za kaj se ljudje najbolj zanimajo, za katera dodatna znanja?
Kakor kdo, odvisno od ciljnih skupin. Če se osredotočim na Večgeneracijski center, to je projekt, ki je namenjen vsem generacijam, se vanj pretežno vključujejo starejši. Tu so vsebine s področja digitalne pismenosti, pa komunikacija, tuji jeziki, raznorazne prostočasne ustvarjalne delavnice, medgeneracijske skupine, bralne skupine, zelo so se prijele kulinarične delavnice. Vse tisto, kar jim pomaga, da koristno zapolnijo svoj prosti čas, da gredo od doma, da se družijo in da se kaj koristnega tudi naučijo. Naši udeleženci pa so kar zahtevni, ni vse dobro, vedno izbirajo aktualne, zanimive, kakovostne vsebine, ker skrbno namenijo svoj prosti čas. Če stvar ni taka, kot je treba, da vsebina ni ustrezna, da predavatelj ni ustrezen, da ni način podajanja tak, kot je treba, potem tudi ne pridejo. Kakovost pri vsem, kar počnemo, je zelo pomembna.
Ljudska univerza je pripeljala v Zasavje tudi višješolske programe. Kaj je to pomenilo za Zasavce?
V različnih obdobjih je bilo različno. V 70. in 80. letih smo sodelovali z VEKŠ Maribor, Višjo upravno šolo Ljubljana. V 90. letih smo izvajali visokošolske strokovne programe v sodelovanju z Ekonomsko fakulteto Ljubljana, še kasneje z Višjo šolo Šolskega centra Novo mesto, to so bili programi strojništva, informatike, varstva okolja, komunala, pa Abituro iz Celja, programa ekonomist in poslovni sekretar. V določenem obdobju je bilo tega izobraževanja veliko, zdaj pa je tega tudi manj. Če smo imeli pred leti po tri, štiri programe višjih šol, imamo sedaj en oddelek. Ves ta formalni del se je zelo skrčil. Za primerjavo, včasih je 80 % našega prihodka predstavljal trg, se pravi tisto, kar smo uspeli prodati na trgu s šolninami, tečaji, seminarji in delavnicami, manjši delež pa je bil tisto, kar je priteklo iz proračuna in projektov. Zdaj je slika čisto obrnjena, saj 80-odstotkov sredstev pridobimo s projekti, se pravi, da moramo denar zaslužiti na javnih razpisih. Včasih ljudje mislijo, da smo financirani tako kot šola, da dobimo za plače z ministrstva. Ne, sredstva moramo zaslužiti sami na projektih, čeprav za nas velja enaka zakonodaja kot za šole. Ta slika se je od leta 2008 naprej čisto obrnila. Vezani smo nacionalne in evropske programe do leta 2022. Potem bomo pa videli, kaj bo.
Kaj je ZLU dobrega prinesla Zasavju v vseh teh letih?
Zagotovo možnost in priložnost odraslim, da imajo kakovostne, strokovne, zanimive programe doma, se pravi, da se lahko izobražujejo, usposabljajo v domačem okolju. V zadnjih letih z tudi več priložnost za vseživljenjsko učenje, večgeneracijsko sodelovanje, medgeneracijsko sožitje. In seveda nove oblike druženja, v katere ljudje radi prihajajo, zato, da se razvijajo, učijo, osebnostno rastejo.
Kakšne cilje ste si zadali kot direktorica?
Zagotovo to, da peljem zavod uspešno naprej tako, kot je že moj predhodnik začrtal. Da uspešno prijavljamo projekte, jih izvajamo, smo uspešni na razpisih. Da zagotavljamo svetovalno podporo, izobraževanje, usposabljanje, da širimo kulturo vseživljenjskega učenja v regiji s kakovostnimi programi, pestro izobraževalno ponudbo in tudi krepimo vsebine, ki so pomembne za učeče se odrasle. Koncept vseživljenjskega učenja počasi prerašča v gibanje. Včasih smo samo izobraževalci odraslih govorili, da se je treba učiti. Zdaj pa slišim, recimo na konferencah, podjetnike, tudi iz velikih podjetij, ki govorijo o vseživljenjskem učenju, vseživljenjskem delu. Prej nam bo prišlo v kri, da je to normalno, da se učiš od šole do smrti, od otroštva do poznega obdobja, lažje nam bo. Včasih je bilo tako; ko si bil mlad, si hodil v šolo, potem si šel delat, potem si šel v penzijo in si imel prosti čas za kam iti, za kakšne delavnice, izobraževanja, kulturo. Zdaj se mora pa vse to povezovati, ker je stil življenja, način življenja, ki ga živimo, hitro spreminjajoči se svet, ki nas v bistvu neprestano sili, da se prilagajamo, učimo novih vsebin. To vidimo že, če pogledamo, kako se je spremenil mobitel, danes je že skoraj računalnik. Neprestano se moraš učiti.
Kako je tehnologija vplivala na vaše delo?
Precej. Včasih se pohecam, da ko sem prišla na ZLU, sva imeli s sodelavko v pisarni en računalnik in sva se zmenili – zjutraj je bila za računalnikom ena, popoldan pa druga. Imeli smo polne skupine, recimo po tri oddelke trgovcev, veliko oddelkov tehnikov in, če je kaj odpadlo, smo po cel »šiht« samo klicali udeležence. Zdaj si tega ne predstavljamo, zdaj imamo vsak svoj prenosnik, internet, cel kup aplikacij za spremljanje in vodenje evidenc, za obveščanje, vse gre nekaj »e«, e-poročanje, e-vnos … S tega vidika je zagotovo kot dan in noč, izjemno veliko birokracije so prinesli projekti, razkorak med tistim, kar je bilo in kar je zdaj. In če te tehnike ni ali pa, če kaj ne dela, ni elektrike, se mi zdi, da smo že kar bosi in goli …
Table še imate?
Še. Imamo računalnike, projektorje pa tudi klasične table. Zdi se mi, da gre precej učiteljev tudi nazaj, na ta klasičen način, na stik predavatelj – učenec oziroma udeleženec. Tehnologija je zagotovo prinesla veliko dobrega, po drugi strani pa tudi stvari, ki niso najboljše.
Ste v zavodu zadovoljni s prostorskimi in drugimi pogoji dela?
Ja in ne. Zagotovo bi si želeli imeti lastne prostore, trenutno imamo že malo prostorske stiske. Domujemo na dveh lokacijah. V Trbovljah, kjer je uradni sedež, imamo dve pisarni in eno učilnico, v Zagorju pa ostale pisarniške prostore, učilnice, dnevni center, središče za samostojno učenje, računalniško učilnico… Dragoceno bi nam bilo, če bi lahko imeli celo dejavnost v eni hiši, se pravi, da nimamo razdrobljenih prostorov in nam ni potrebno najemati učilnic drugje. Tako bi bile organizacijsko in finančno stvari lažje. Če bi imeli več prostora, bi bilo super. Po drugi strani pa še ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost. Zdaj smo do septembra 2021 nekako na varni strani. Imamo projekte, Večgeneracijski center, svetovalno središče, svetovanje za izobraževanje, Center za pridobivanje kompetenc Zasavje, pa še tisto, kar uspemo prodati. Ko bo tega konec, pa ne vemo. Sedaj se pripravlja javna mreža za o področje izobraževanja odraslih in upamo, da nam bo prinesla stabilno financiranje.
Koliko vas pa je?
Trenutno nas je 11, od tega sta dve zaposlitvi preko javnih del. V glavnem visoko izobražen kader z univerzitetno izobrazbo in s pogoji, ki so predpisani s strani ministrstva. Je pa tako, da včasih pride do »luknje«. To smo občutili med leti 2013 in 2016. Takrat ni bilo razpisov, ni bilo ničesar, a smo nekako preživeli, se skrčili na pet ljudi. Lahko, da bo še kdaj podobno. Procedure, ki so vezane na sprejetje raznih strategij, ki so potem podlaga za razpise, gredo v naši državi zelo počasi. Če se to vleče, se potem tudi vse naprej vleče. Ampak na zalogo ni treba skrbeti. Zagotovo bomo našli primerne rešitve tudi za takšne izzive.
Marko Planinc
Foto: arhiv ZLU
