Spet je čas za poezijo. Nocoj objavljamo pesem Marije Uranič Poletna. Marija je v spremnem dopisu zapisala: »Spoštovani vsi v Savusu! Najprej vsi skupaj prav lepo pozdravljeni. Šumot popoldanske plohe me je opomnil, da že kar nekaj časa nisem ubesedila svojih misli v poezijo. In ravno današnje vroče dihanje narave me je spodbudilo k temu. Ob tem času, ko vse več izrečenih besed deli svet na dvoje, se prileže nekaj lepih misli, katere vam ponujam v branje. Bodite dobro in lepo, naj se vam vsem z vsakim vzhodom sonca zgodi nekaj lepega!«
Poletna
Kar naenkrat nebo postane
slikarsko platno vseh barv,
iz zasanjanosti
me prebudi klic črnega kosa,
katerega glas me
lahkotno boža po duši.
Narava je vse spremenila v cvetoči raj,
tako da je mi od vsega tam na levi blizu srca
nekaj človeško toplega.
Da bi imela željo o teoriji,
kdaj in kako je nastal ta svet,
preprosto nimam, vem pa,
če hočemo živeti na tem svetu
tudi takrat, ko nebo ugaša nad mestom,
je najlepše, če ga delimo s tistimi,
ki so nam dragi.
Marija Uranič
Foto: Marija Uranič
