Trinajst pogrešanih v Zasavju in Litiji
Policijska postaja Hrastnik trenutno obravnava šest pogrešanih oseb. Jožica Markelj (na fotografiji prva z leve), rojena leta 1951, je med 21. in 22. marcem leta 2013 ponoči odšla od doma in izginila. Silva Zupančič je pogrešana od 5. februarja 2002. Vse ostale pa iščejo že od 80. let prejšnjega stoletja ali še dlje: Franc Rogelj je pogrešan od 17. decembra 1984, Marjan Zdovc od 15. novembra 1982, Franc Jeran od 6. marca 1981, Srečko Jarkovič pa je izginil 23. maja leta 1978.
V Zagorju je pogrešanih pet ljudi, med njimi Mara Jurič (na fotografiji prva z desne), ki jo svojci iščejo od 26. marca 2002. Med pregledom brežine Save so iskalci našli bundo, ki naj bi jo pred izginotjem nosila Juričeva. Sergeja Prosenca iščejo od 1. novembra 1992, Venčeslavo Centa od 3. junija 1988, Viktorja Rakušo od 19. oktobra 1974, Franca Prašnikarja pa od 15. marca 1959.
Tudi litijski policisti imajo na seznamu dve pogrešani osebi. Ana Pintar (druga z leve) je 19. novembra 1996 od doma odšla neznano kam. Franc Grom je izginil v Ljubljani – 20. novembra 2006 je šel v službo skupaj z ženo, ki jo je odložil pred službo. Popoldan so našli njegovo vozilo s ključi in torbico, Groma pa ni bilo nikjer.
Da mora od izginotja miniti 24 ur, da policisti osebo začnejo obravnavati kot pogrešano, je mit, ki ga širijo detektivske serije in filmi. »Pri pogrešanih osebah je treba nujno upoštevati logično sprejemljiv čas odsotnosti in pretekle navade te osebe, njene običaje, obnašanje, socialne stike ali poklicne dejavnosti. Odsotnost mora biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena,« pojasnjuje Maja Ciperle Adlešič s Policijske uprave Ljubljana. Četudi je oseba odsotna samo na primer eno uro, jo policisti takoj lahko začnejo obravnavati kot pogrešano, če enourna nepojasnjena odsotnost ni v njeni navadi. Policija v vsakem primeru posebej presodi, ali obstajajo znaki, ki kažejo na to, da je oseba v resnici pogrešana. Od posameznega primera je tudi odvisno, kdo vse se bo v postopek iskanja vključil in, ali je na določenem območju potrebno izvesti iskalno akcijo.
Pogosto vzrok notranji konflikti
Običajno razlog za to, da je oseba pogrešana, ni kaznivo dejanje, pojasnjujejo na PU Ljubljana. »Je pa pogosto izraz in končni izid globljih konfliktov v osebi v interakciji z njenim okoljem,« pravi Ciperle Adlešičeva, ki pa hkrati opozarja, da se je v preteklih primerih za navideznim odhodom osebe že skrivalo tudi hudo kaznivo dejanje. Če policisti sumijo, da je vzrok za izginotje osebe kaznivo dejanje, se v preiskavo vključijo tudi kriminalisti, po potrebi mednarodni.
Kako pogrešanega čimprej najti? Na policiji svetujejo, naj bodo svojci pozorni na odstopanja v vedenju osebe ali nenavadne okoliščine. Pred prijavo pogrešane osebe na policijo lahko sami preverijo, ali ni pogrešana oseba morda pri prijateljih ali sorodnikih, ali je dosegljiva na mobilni telefon, ali jo je na območju, kamor je šla, kdo videl, kje ima vozilo in podobno. V primeru kakršnihkoli neujemanj naj izginotje čimprej prijavijo na številko 113, nato pa se na najbližji policijski postaji oglasijo s podatki pogrešane osebe in z njeno fotografijo. Do najdbe lahko pripelje tudi na prvi pogled še tako nepomemben podatek, svarijo na policiji, zato je pomembno, da prijavitelj ničesar ne zadrži zase.
Pogrešano osebo lahko prijavi vsakdo, ne glede na to, kako je povezan z njo. Pomembno je le, da ima prijavitelj dovolj relevantnih podatkov o pogrešani osebi, da lahko poda prijavo. Poleg fotografije lahko k hitremu odkritju pripomore tudi opis fizičnih in psihičnih lastnosti pogrešane osebe, opis okolja, kjer je ta oseba živela in delala, okoliščine, v katerih je oseba izginila, opis njenega vedenja pred izginotjem in opis ukrepov, s katerimi so osebo že poskušali najti.
Največkrat se sami vrnejo
Največ pogrešanih oseb, na slovenski ravni med 60 in 70 odstotkov, se samih vrne domov. Policija najde približno 10 odstotkov vseh iskanih oseb, oziroma med 50 in 60 odstotkov, če gre za pogrešane otroke ali mladostnike. Nekaj pogrešanih oseb policisti najdejo mrtvih – takšnih primerov je približno 15 odstotkov. Vzroka za smrt sta med drugim samomor in nesreča. Le okrog en odstotek primerov je takšnih, v katerih so pogrešane osebe žrtve kaznivega dejanja. Med pogrešanimi osebami je več moških kot žensk.
Mladostniki največkrat izginejo zaradi težav v šoli, nasilja v družini in podobnih vzrokov, pri starejših osebah pa so zdravstvene težave tiste, ki povzročijo, da oseba postane pogrešana. V primeru, da obstaja sum, da je oseba naredila samomor, policisti v postopku iskanja pridobijo takoimenovane primerjalne podatke (na primer DNK), da lahko v primeru najdbe trupla ugotovijo, ali gre za pogrešano osebo.
Policija pogrešano osebo ves čas aktivno išče, vendar se intenzivnost iskanja zmanjšuje s časom, ki preteče od izginotja. »Krog nepreverjenih podatkov o pogrešani osebi in njeni lokaciji se sčasoma zmanjšuje,« pravi Ciperle Adlešičeva. V primeru, da v zadnjih petih letih o osebi ni bilo nobenega poročila in je oseba starejša od 70 let ali pa iz drugih razlogov ni verjetno, da je še živa, jo lahko sodišče po Zakonu o nepravdnem postopku razglasi za mrtvo. Enako tudi v primeru, da je oseba izginila v kakšni smrtno nevarni situaciji (na primer potop ladje, požar …) in po prenehanju nevarnosti šest mesecev ni glasu o njej, ali pa če je izginila v vojni, pa o njej ni bilo slišati ničesar eno leto po prenehanju bojevanja.
Martina Drobne
