»Tek po zasavskih občinah in pod njimi je posebna oblika tekmovanja. Organizatorji namreč obljubljajo zmago vsem udeležencem. Od prvega do najpočasnejšega. Na cilju naj bi se slišalo precej lepega o tem. Zadovoljstvo in dobra volja kljub upehanosti.
Rudarski maraton še ni olimpijska disciplina, a po moje ima lepe možnosti, da to postane. Me pa prav zanima, kam bi nas vodili 42.195 metrov dolgi rovi. No, moja pot do razglasitve zmage bo nekaj metrov krajša, ker pač ne štartamo v Maratonah, temveč v Zagorju. In do Hrastnika je malce bližje kot do Aten. In upam, da podobno kot »Nenikekamen!« sama ne padem kot kamen. Da samo zmagam.
Kjer je volja, tam je bojda tudi pot. In sama sem pri svojih ne-več-rosnih (še) vedno dovolj naivna, da v to res tudi verjamem. In ne samo v eno pot, v več njih. Navadno mi horoskop nikoli ne izbere tiste najlažje, ampak nekateri smo pač rojeni pod takimi zvezdami. Glede na to, da sta do tega vsezasavskega i šire teka samo še slaba dva meseca, sama pa še vedno na isti, nezavidljivi ravni pripravljenosti, razmišljam, če do tja mogoče obstaja bližnjica. Mogoče kakšna čudežna kapsula, kot za vse živo. Lahko tudi verzija v prahu.« med drugim piše Barbara Hanžič Visinski na spletni strani www.rudarski-maraton.si.
ZT
