Rudarsko muzejsko etnološko društvo Srečno Zagorje je v soboto, 21. septembra 2024, pripravilo že osmi pohod po rudarski pohodni in učni poti v občini Zagorje ob Savi.
Lep zadnji poletni dan
Vremenska napoved za napovedani termin pohoda po rudarski pohodni in učni poti ni bila obetavna, zato se je vodstvo društva odločilo in pohod prestavilo za teden dni. Tako smo na Pohod po rudarski pohodni in učni poti krenili v soboto, 21. septembra 2024.
Zbudili smo se v še nekoliko megleno septembrsko jutro, ki pa je obetalo lep, sončen, ravno prav topel zadnji poletni dan. Že pred 8.30 so se na parkirišču v Evroparku začeli zbirati pohodniki, ki so za plačilo štartnine v višini 5 evrov dobili pohodno majico, pijačo na poti in bon za malico na koncu pohoda. Letos so se pohodniki odeli v svetlo modre majice z napisom, grbom društva in izrisano traso pohoda.
Pred pohodom in na Orlek
Pred startom je zbranim zapel Viktor Kotar, predsednik Franci Brinovec pa je pohodnike pozdravil ter podal nekaj organizacijskih napotkov. Na pot je kot predstavnik občine pohodnike z nekaj besedami pospremil direktor občinske uprave Zagorje ob Savi Borivoj Grden, ki je vsem zaželel srečno pot in varen korak do cilja pohoda. Po skupni fotografiji za album spominov smo pohodniki krenili najprej ob obeh ribnikih proti jami Orlek, kjer stoji ena od informativnih tabel na rudarski tematski Poti Srečno. Čeprav smo nekateri pohodniki že večkrat slišali razlago o jami Orlek in rovu, ki še ohranjen kljubuje naravi že dolgih 55 let, odkar se v jami Orlek premog ne pridobiva več, pa smo tudi letos z veseljem poslušali zanimive informacije o jami Orlek in o delu rudarjev takrat.
Ivan Omahen je še delal na Orleku
Z nami na pohodu je bil tudi član Ivan Omahen, ki je v svojih mladih letih v tej jami kar nekaj let tudi delal. Franci, ki že vrsto let vodi pohod, se je opravičil, da vsako leto razlaga skoraj enako zgodbo iz rudarskega življenja takrat. Ob tem pa smo ugotovili, da sta se nam letos na poti pridružila pohodnika iz Svečine pri Mariboru, ki sta preko spleta izvedela za pohod. Vsi smo ju toplo pozdravili z aplavzom.
Ruardi
Pot smo nadaljevali čez potok Kotredeščica in po poti mimo novega športnega igrišča in vrta tete Johance do poti, po kateri smo se lahko vzpeli na vzletišče Ruardi, saj je bila pot po stopnicah zaradi poškodb zadnjega neurja zaprta. Na vzletišču Ruardi smo se ustavili ob drugi informativni tabli in izvedeli še nekaj zanimivosti iz rudarske preteklosti. Med drugim tudi to, da je bilo vzletišče Ruardi zgrajeno po rudarskem projektu in v avgustu 1996 predano Aeroklubu Zagorje. Pohodnikom vsako leto s ponosom na našo rudarsko zgodovino povemo tudi podatek, da se je premog v jami Kotredež odkopavalo na globini -262 m, torej 262 m pod morsko gladino.
Toplice – srce rudarjenja
Sledil je spust v dolino mimo Graščine – rudniške uprave in veličastnega spomenika iz pohorskega tonalita v spomin vsem rudarskim rodovom, ki stoji na t.i. Trgu rudarskih rodov v Toplicah. Ker je bilo območje Toplic v preteklosti srce rudarjenja v Zagorju, se tukaj kakor pahljača razprostirajo ustja rovov. Pohodniki si vedno z zanimanjem ogledajo informativno tablo ob spomeniku, ki v slikah in besedi vsebuje podatke o vseh petih jamah, v katerih se je v Zagorju pridobivalo premog dolgih 250 let. Pohodnikom pokažemo bivše rudniške objekte, ki obnovljeni še danes služijo različnim namenom in na fotografijah tudi tiste, ki so bili v preteklosti odstranjeni.
Skozi Okrogarjevo kolonijo na Viljemini
Nadaljevali smo pot mimo skladišča razstreliva in čez cesto do vhodov v jamo Podstrana, kjer je nameščena informativna tabla naše poti. Potem pa smo se spet podali v hrib proti rudarskemu naselju Okrogarjeva kolonija in skozi prvo vrsto le-te kar po cesti proti Viljeminiju, saj je bila pot skozi gozd v zadnjem neurju preveč poškodovana. Nekje na polovici vzpona nas je počakalo »društveno oskrbovalno vozilo« z ohlajeno pijačo in ker smo prehodili že več kot polovico naše poti, so si nekateri pohodniki privoščili že tudi kakšno pivo. Tik pod vrhom Viljeminija, kjer se nahajajo ostanki povratne postaje žičnice za zasipavanje jamskih objektov, se je naša pot obrnila navzdol proti Kisovcu.
Kruh iz krušne peči na Šahtu
Pot nas je vodila mimo nogometnega igrišča do Naselja na Šahtu, kjer so nas pričakali domačini s šohta s sveže pečenim kruhom. Ob eni redkih ohranjenih krušnih peči iz tistih časov so pohodnike tradicionalno pogostili z domačim kruhom, bohinjsko zaseko in pijačo. Za prijetno pogostitev vsako leto poskrbijo domačini in med njimi Nande Ocvirk ter Magdi in Jože Grošelj. Pa tudi prava turška kava na bogato obloženi mizi ni manjkala. Objekt krušne peči je naše društvo s pomočjo občine že pred leti opremilo z informacijsko tablo, ki so si jo pohodniki z zanimanjem ogledali. Za informacijsko tablo in okolico krušne peči zelo lepo skrbijo domačini, ki so tudi člani našega društva.
Do rudarskega muzeja v Kisovcu
Prijetno siti smo pot nadaljevali navzdol po cesti do križišča, kjer sta ohranjena portala Maksovega rova in Zveznega prekopa. Do cilja pohoda nas je ločilo le še prečkanje ceste in pot do Rudarskega muzeja Zagorje, kjer nas je že čakala topla malica – goveji golaž, ki so ga za pohodnike skuhali v Restavraciji Ribnik v Zagorju. Okusen golaž smo lahko poplaknili z brezplačno pijačo, za katero je poskrbelo društvo.
Na prijetnem zadnjem poletnem soncu pred Rudarskim muzejem Zagorje smo pohod zaključili s pevskim nastopom, ki ga je pripravil član našega društva Viktor Kotar. Pohod je s strokovnimi razlagami obogatil Franci Brinovec, člani IO RMED Srečno Zagorje pa smo poskrbeli za organizacijo, varnost in vse, kar sodi zraven.
Maja Malovrh Repovž
Foto: RMED Srečno Zagorje
