Nova realnost je različno posegla v življenje posameznih delov družbe in tako ali drugače krepko spremenila utečeno delovanje skupnosti in posameznika. Kultura pri tem ni izvzeta, še več, zaradi njene specifične družbene vloge se je znašla v še v posebno težki situaciji. Organizatorji kulturnih prireditev smo se morali prilagoditi in delovati vsak na svoj način.

Milan Razboršek

Tako smo v galeriji Medija v Zagorju ob Savi ta čas namenili za izvedbo posebnega projekta, v katerega je bilo do sedaj vključenih pet slovenskih likovnih umetnikov. To so Milan Rijavec, Leopold Hočevar, Jože Meglič, Janez Knez in Marjan Dovjak. Gre za akademsko izobražene slikarje, ki pa jih povezuje še mnogo več.

Najprej je treba omeniti naše Zasavje, kjer so se vsaj za nekaj časa križale njihove življenjske poti. Tudi generacijsko so si bili blizu, kar pomeni, da so zaključili akademijo znotraj razdobja petnajstih let. Nenazadnje pa jih povezuje tudi naša slikarska kolonija Izlake-Zagorje, katere udeleženci so bili. Trije med njimi (Rijavec, Knez in Dovjak) so v njej sodelovali že od samega začetka v letu 1964, ostala dva pa nekaj let kasneje. Vsi omenjeni slikarji so na žalost že pokojni. Hočevar in Dovjak sta odšla mnogo prezgodaj, zato smo vsa razstavljena dela pridobili iz domačih zbirk njihovih sorodnikov. Dvajset akvarelov Milana Rijavca je bilo v javnosti prvič prikazanih.

Škoda se nam zdi, da kljub našim prizadevanjem informacija o tem projektu ni bolj prodrla v javnost, predvsem strokovno. Organizatorji  s slovenskega obrobja ugotavljamo, da je skoraj lažje dogodek organizirati in realizirati, kot pa o njem obvestiti javnost. Zdi se, da mala Slovenija kar naenkrat postane zelo velika in tudi medijsko nedostopna. Tovrstne informacije je težko ali celo nemogoče posredovati ljudem. Razstave so bile sicer posnete in predvajane po spletu, vendar to ne nadomesti ogleda v živo.

Strnjen pregled vseh petih razstav bi že povprečno likovno izobraženemu gledalcu pokazal določeno sliko o likovnem utripu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Zasavju in slovenskem prostoru. V motiviki je prevladovala krajina, tudi veduta, in ker se je nanašala na specifično okolje, je dobila oznako »industrijska«. Če se je v delih pojavila figuralika, je bila ta odtujena in trpka, naslikana v izrazito monokromni barvni lestvici. Glede specifičnosti takšnega slikarstva se je dr. Milček Komelj v

monografiji, izdani ob štiridesetletnici slikarske kolonije Izlake-Zagorje, vprašal, če ni smiselno govoriti o posebni likovni šoli, značilni za ta čas in prostor. K navedenim slikarjem pa bi morali dodati vsaj še Francija Kopitarja in Toneta Leskovška. Dela so si sorodna tudi glede uporabe likovnega jezika, kar nam lahko posredno nakaže smer izobraževanja takrat še relativno mlade ljubljanske Likovne akademije.

Navedel sem le nekaj skupnih značilnosti petih razstav petih umetnikov, ki so v določenem času živeli in ustvarjali skupaj. Zagotovo pa bi strokovno podkovan poznavalec likovne umetnosti na osnovi tega projekta opravil bistveno natančnejšo analizo.

Na začetku sem omenil, da je bilo doslej predstavljenih pet avtorjev, kar pomeni, da načrtujemo še nadaljnje predstavitve slikarjev, povezanih z likovnim dogajanjem v našem Zasavju. Upam, da bo začeti projekt dokončan vsaj do leta 2023. Tako bi se vsaj malo oddolžili pionirjem naše najstarejše slikarske kolonije, ki bo takrat dopolnila šestdeset let. Tudi takrat se bo zvrstilo kar nekaj dogodkov, o katerih vas bomo pravočasno obvestili in veseli bomo ,če se nam boste pridružili.

Milan Razboršek, strokovni sodelavec galerije Medija