Zadnje čase buri duhove odlaganje elektrofiltrskega pepela iz Ljubljane v Trbovljah. Kaj Zasavskih pet meni o tem? Ali so po njihovem mnenju pristojni pravilno postopali?

Urša Haberl, peta na svetovnem pokalu karateja za mlade, Hrastnik

Na odgovor še čakamo.

 

 

 


Saša Jerman, predsednica KS Ravenska vas, Zagorje

Nisem strokovnjak za odpadke, vendar, kolikor sem seznanjena, gre za pepel, ki je iz Moravč nadaljeval pot do Trbovelj. Ta pepel pa, po javnosti znanih analizah v Moravčah, ni neškodljiv, zaradi česar je Termit tudi izgubil okoljevarstveno dovoljenje. Zasavje je s svojimi opuščenimi objekti, ki so bili do nedavnega pomembni onesnaževalci okolja, na prvi pogled odlična priložnost za poskuse zbiranja, predelave in uničevanja odpadkov, čemur pa smo vsi skupaj, in vsak od nas posebej, dolžni reči odločen NE.

Vedenje o tem, kaj se dogaja z odpadki v okolju, kjer živimo, je ključno za vzpostavitev zaupanja. Ali ste že slišali za onesnaževalca, ki je izjavil, da ne ravna skladno s predpisi? Zelo verjetno tudi ne boste. Zato je edina možna in dolgoročno vzdržna pot v ozaveščanju in enotnosti prebivalstva, da je bilo onesnaženja in odpadkov v Zasavju dovolj tudi za prihodnje generacije. Leta in leta težke industrije so za prelepe tri krasne doline najvišji možni davek, ki so ga generacije že plačale širši družbi. Zato se zdi neverjetna ideja, da naj bi Zasavje po vzoru manir Lafargea Trbovlje sprejemalo odpadke, ki jih v Moravčah ni možno več odlagati.

Prav prebivalci, oziroma civilna družba, so bili v preteklosti najmočnejše orožje proti onesnaževanju. Tokrat me navdaja z upanjem dejstvo, da so se odločno odzvali tudi za to izvoljeni predstavniki ljudstva. Zato gospa županja občine Trbovlje, Jasna Gabrič, hvala.


Jerica Laznik, koordinatorica programa Starejši za starejše, Hrastnik

Moje mnenje je, da bi se moral HSE kot lastnik zemljišča pred privolitvijo posvetovati s pristojnimi v občini Trbovlje in Hrastnik. Samo lastništvo jim nikakor ne daje pravice, da se o tako pomembni stvari odločajo brez ljudi, ki tu živijo. Zasavje je po več desetletjih pričelo dihati s polnimi pljuči in si zasluži, da ga pustijo, da se razvija v zeleno, občanom bolj prijazno bivalno okolje.

 


Aleksander Medveš, profesor kemije na GESŠ Trbovlje

Lagodno življenje potrošniške družbe ima tudi svoje negativne posledice, med katere sodijo tudi odpadki. Verjamem, da ni nikogar, ki bi se želel odreči topli vodi na pipi, poleti klimi in pozimi toplim radiatorjem. Negativni posledici proizvodnje električnega toka sta onesnaževanje ozračja in kupi pepela, ki ostanejo po sežigu trdnih fosilnih goriv. S prvim se ukvarjamo vsako zimo, s slednjim takrat, ko nas zadane.

Mačehovski odnos države proti Zasavju je tisti, ki v tej zgodbi bode v oči. Z referendumom preprečena izgradnja TET3, posledično zaprtje rudnika in vseh organizacij, ki so rudnik podpirale, daje občutek, da je Slovenija na Zasavje pozabila. Ne drži, spomnila se nas je pri prevzemu odpadkov.

Debato pasivno spremljam preko družabnih omrežij. Menim, da so ta naredila več škode kot koristi. Mešajo se prispevki legalnega odlaganja na eno deponijo in “nelegalnega” na drugo. Namesto, da bi ljudje stopili skupaj, so se v prispevkih začeli opredeljevati po politični pripadnosti in posledično kregati med seboj. Nihče, ne glede na politično pripadnost, ne želi imeti odpadkov na svojem dvorišču. Tudi poudarjanje izjemne strupenosti pepela je pretirano. Zasavci, konkretno prebivalci Prapretna, so elektrofiltrski pepel prenašali dolga leta. Takrat je bilo to sprejemljivo, saj je zagotavljalo službe, danes od tega pepela nimamo nobene koristi in logično, ga ne želimo.

Verjamem, da je lokalna politika trenutno naredila vse, kar je v njeni moči. Žal je denarni tok tisti, ki običajno odloči rešitev problema.

V razmislek: ali ni ravno ta pepel tisti, ki poganja električne avtomobile ekološko zavednih prebivalcev “zelene” Slovenije?


Jani Zore, upokojenec in član OZSČ Hrastnik

O najnovejši problematiki v zvezi z odlaganjem elektrofilterska pepela na rudniških površinah v Trbovljah sem seznanjem iz novic v časopisu in na spletnih straneh. Prav malo sem se začudil, ko sem prvič slišal novico, da se v Zasavju odlaga elektrofiltrski pepel od drugod. In polemika o tem se je stopnjevala tako s strani krajanov, kot tudi trboveljske županje. Vse odpadke delimo na nevarne in nenevarne odpadke. Ljudje postajamo vse bolj osveščeni o problematiki odpadkov, predvsem o takoimenovanih nevarnih odpadkih, ki jih nihče pameten noče imeti doma (pri hiši ali njeni okolici, v ali blizu naselij), ker se zavedamo, da imajo kratkoročne, predvsem pa nas skrbi za dolgoročene njihove učinke na okolje, živali, ljudi. Mislim, da nikakor ne smemo delati, kot pravi ljudski rek: »Ne bom pometal listja okoli hiše. Bom rajši počakal veter, ki ga bo odpihnil k sosedu in se naj on ukvarja z njim.«. Moje mnenje je, da naj odpadki ostanejo tam, kjer tudi nastajajo. Kolikor vem, je termoelektrarna Trbovlje odlagala vse odpadke izgorevanja na deponijo v njeni neposredni bližini. Tam se sedaj nahaja lepa ravan in na njej je konjeniški klub s svojimi stavbami in konji. Lep primer je tudi novonastali grič v Vipavski dolini pri Ajdovščini, ki ga ni na nobenih zemljevidih. Tam so odpadke lepo deponirali, predelali v nenevarne in manj nevarne in zgradili vzpetino, ki je sedaj lepo kultivirana (obrasla s travo in drevjem).

Res je, da na degradiranih predelih Zasavja potrebujemo material, ki bo zapolnil luknje, udrtine in jame, kar pa ne pomeni, da moramo sprejeti vse, česar nihče v naši lepi deželi ne mara. Popolnoma se strinjam, da je lokalna skupnost reagirala na »prvo žogo«. Potrebno je uvesti nadzor s strani pristojnih služb in lokalne skupnosti. Potrebne so analize materiala, ne le pisna zagotovila, da ni nič narobe z odpadki. Tistim v Ljubljani, ki trdijo, da so to nenevarni odpadki, pa predlagam, da zgradijo grič v bližini Ljubljane, kot so to napravili v Vipavski dolini, in ga namenijo rekreativnim dejavnostim. Prostora imajo tako in tako dovolj. Trboveljski županji pa vsa podpora pri njenem prizadevanju. Upam le, da se ji bosta pridružila tudi župana Hrastnika in Zagorja, kot tudi ostali prebivalci našega Zasavje. »V slogi je moč« pravijo, kajne.