Ste vodenje športnega društva prevzeli, ker ste kot športnik želeli za rekreacijo navdušiti tudi Kotredežane?
Čeprav sem kot otrok precej športal, sem to v najstniških letih opustil in se vse do 30. leta s športom nisem ukvarjal. Ko sem se leta 2002 z družino preselil v Kotredež, sem imel preveč kilogramov, zato sem začel migati. Najprej sem šel na kolo, pozimi pa teč. Vodenje društva sem prevzel na prigovarjanje predsednika KS Jožeta Kajbiča, ki si je želel, da društvo spet oživi. Strinjal sem se, da je to potrebno, ker pa ni bilo interesentov, sem prevzel tudi vlogo predsednika.
Ste našli v kraju svoje somišljenike?
V bistvu smo se našli v Kotredežu, čeprav niso vsi od tukaj. Polovica članov je iz KS Kotredež, nekaj jih je iz Jesenovega, Čemšenika, Kisovca, Save, Trbovelj … imamo pestro zasedbo. V društvu, ki šteje okrog 70 članov, delujejo šahovska sekcija, mali nogomet, pohodništvo, ki ga kombiniramo z nordijsko hojo, in najbolj razširjena tekaška skupina. Imamo načrtovane treninge in tekaške urice trikrat tedensko.
Tečete vedno v skupini ali tudi sami?
Tek je družaben in tudi individualen šport. Včasih moraš teči sam, da sčistiš glavo, tako da dolge ture tečem tudi sam.
Koliko tekaških copatov na leto pa uničite?
Tri pare, ker jih samo toliko tudi kupim.
Pa zdržijo?
Morajo. Sicer pa tečem tudi bos.
Ste k rekreaciji pritegnili tudi člane svoje družine?
Nekaj časa je trajalo, ampak žena je prišla za mano. Zdaj je zelo pridna. Tudi pri društvu mi ogromno pomaga. Pol mojega dela postori, pa ga ni malo.
Imate dobre pogoje za trening?
Ker Evropark spada pod Kotredež, lahko rečem, da takšnega prostora, kot ga imamo mi, nima nobeno športno društvo v Sloveniji.
Kaj še organizirate poleg treningov?
Organiziramo skupne pohode na Čemšeniško, Mrzlico, želeli smo iti na Triglav, ampak je na načrtovani dan zapadel sneg. Trikrat smo organizirali smučanje v Avstriji, ko gremo na tekaške prireditve, organiziramo avtobusni prevoz in povabimo tudi krajane, ki dan izkoristijo za izlet. Tretjič letos pa smo organizirali tudi Kotredež trail.
Kako ste začeli s tem zanimivim projektom?
Ko sem začel teči po okoliških hribih, sem videl, kako lep teren je okrog Kotredeža. Potem sem od leta 2010 pa vse do 2015 vsako nedeljo ali pa soboto raziskoval teren, ki bi bil primeren za traso. In uspelo mi je. Prvo leto se je Kotredež traila udeležilo 75 ljudi, lani smo dodali še otroški tek in skupaj našteli 200 udeležencev, letos pa smo jih pričakovali 300. Potem nam je zagodlo vreme in jih ni prišlo niti sto, ampak sem zadovoljen, da nam ga je uspelo izpeljati.
Kdo vam pomaga pri pripravah in izvedbi?
Prvo leto so krajani malo čudno gledali, drugo leto je bilo že dosti bolje, letos pa je bila izvedba skoraj popolna. Tudi v sam odbor za prireditev so se ljudje kar sami vključevali in to s predlogi. Na koncu sem imel občutek, da sem že malo odveč. Ampak sem vesel, da se je ta moj projekt prijel in da smo ga zdaj iz moje glave začeli prenašati že v elaborat. Na dan prireditve sodelujemo z gasilci, društvom prijateljev mladine, Turističnim društvom Ruardi, motoristi. Potrebno je okrog 50 ljudi. Seveda nam pri izvedbi finančno pomaga tudi Občina Zagorje, saj znaša projekt okrog 4000 evrov.
Načrti?
Novembra bomo imeli občni zbor, sicer pa decembra organiziramo šahovski turnir in pripravimo zaključno druženje vseh sekcij. V prihodnjem letu začnemo z organizacijo smučanja, marca se začnejo tekači pripravljati na tekaško sezono, nameravamo izvesti tudi tečaj nordijske hoje. Pripravili bomo velikonočni pohod po trasi Kotredež traila in seveda tudi Kotredež trail.
Tatjana Polanc Kolander
Intervju je bil objavljen v Zasavskem tedniku, letnik 4, številka 10.
