Uporaba interneta in informacijske tehnologije je danes razširjena na vsa področja življenja in vse starostne skupine. Posebej dovzetni za vse pasti, ki na spletu prežijo na njih, so otroci. Z Nino Jelen, učiteljico, avtorico knjige Ženičke in strički za daljnimi grički, ki govori o nevarnostih objavljanja na spletu, in lansko zmagovalko nagradnega evropskega natečaja #SaferInternet4EU, smo govorili o uporabi spleta in o tem, kako tehnologijo otrokom približati na varen način.
Kako otroke na njim prijazen način naučiti, da je varna raba interneta pomembna?
Treba se je spustiti na njihovo raven. Jaz sem to delala preko pravljic, pesmic, imeli smo delavnice, kjer so bili otroci zelo aktivni, organizirali smo tudi fizične klepetalnice, kjer smo se veliko pogovarjali, gledali filmčke … Zdi se mi zelo pomembno, da otroke že od majhnega seznanjamo s tem. Par generacij nam je kar »ušlo«, dali smo jim telefone v roke in so se morali znajti sami. Niso vedeli, kaj z njimi početi oziroma, kaj vse tam nanje preži. Če pa začneš že z majhnimi otroci, se bodo pa, upam, nekoč tega spomnili in bodo postali varni uporabniki tehnologije. Ravno zadnjič mi je ena od mamic povedala, da se je njen otrok želel prijaviti v neko spletno igrico, pa je ta igrica zahtevala njegovo pravo ime in priimek. Rekel je, ne, učiteljica Nina je rekla, da si moramo ime izmisliti. In to se mi zdi zelo »fajn«.
Ste naleteli na kak primer, ko je imel otrok slabo izkušnjo z uporabo spleta?
Pri mlajših otrocih ne. Oni največ gledajo posnetke na Youtubu, poslušajo kakšno glasbo, nimajo še svojih profilov na družabnih omrežjih. Z njimi smo se bolj pogovarjali in gradili za naprej. Z večjimi otroci pa še nisem imela veliko stika, se mi pa zdi, da učitelji na vseh šolah poročajo, da se takšne stvari dogajajo. Da otroci žalijo sošolce na spletu in da prihaja tudi do drugih vrst spletnega nasilja.
Je treba spletno nasilje obravnavati drugače kot nasilje v živo?
Spletno nasilje je bolj intenzivno, ker se pred njim ne moreš umakniti. Ves čas si dosegljiv, otrok se nima kam skriti. Pa tudi širi se hitreje – v eni minuti lahko vsem pošlješ kakšno slabo stvar, ki hitro zakroži po vseh svetu. Je pa to prepovedano in, če se to dogaja, je treba poklicati policijo in takoj ukrepati.
Kako gledate na to, da nekateri učitelji ob spletnem nasilju zamahnejo z roko, češ, to ni nič takšnega?
Zdaj so že takšni časi, da ne moreš reči, mene to ne zanima. Moraš poznati zadevo, biti seznanjen in raziskati. Ni treba objavljati in biti zelo aktiven, samo, da veš, s čim se ubadaš. Se pa stalno pojavljajo neke novosti.
Ali, v luči spletnega nasilja, menite, da sta internet in informacijska tehnologija konkretno otrokom prinesla več dobrega ali slabega?
Pri otrocih ves čas poudarjamo, kako slabo je vse to za njih, da so vedno »gor«. Internet in igrice res povzročajo odvisnost, je pa na spletu tudi veliko dobrega. V Bruslju so nam pokazali, kako lahko internet uporabimo v dobro in za učitelja se najdejo magične stvari, ki jih lahko uporabiš pri pouku, da otrokom približaš snov. Če imaš telefon, jim lahko pričaraš celico, ki si jo otroci ogledujejo na telefonu, ali pa narišejo risbico, ki jo potem poskeniraš z aplikacijo in risbica oživi … Je pa res, da moramo otroke naučiti varne uporabe, da bodo vedeli, da internet in tehnologija nista samo za igranje igric in komuniciranje, ampak, da lahko preko njiju pridobivajo tudi znanje. Ravno tako, kot otroke učimo, kako iti v šolo: najprej jih držimo za rokico in gremo z njimi do šole, jim pokažemo vse prometne znake, potem hodimo ob njih, jih spustimo, da hodijo pred nami in jih opazujemo od daleč in šele potem jih pustimo, da gredo sami v šolo. Enako je s telefonom: ne damo ga otroku kar takoj v roke, ampak ga najprej naučimo uporabe.
Imate dve majhni hčerki, stari tri in šest let. Se že učita uporabe interneta?
Včasih gledata kakšne filmčke na Youtubu. Tablice in telefona jima še ne dajem, se pa veliko pogovarjamo o tem. Sploh s starejšo, ki že malo pozna uporabo interneta. Povem ji, da mora takoj povedati, če se bo zgodilo kaj čudnega, da bova to prekinili. Tudi Youtube ni tako nedolžen, kot bi si mislili. V Bruslju nam je nek očka povedal, da je imel sina, starega 11 let. Ko sta prišla z ženo domov, je bilo videti, kot da bi sin storil samomor, se obesil. Potem pa so ugotovili, da se je ta sin igral takoimenovan »izziv z davljenjem«. Pri tem naj bi se snemal in posnetek objavil. To naj bi počelo ogromno otrok, pa starši in učitelji sploh ne vemo za to. Kdaj se seveda tudi ponesreči, kot se je v tem primeru. Z mano je bilo tudi dekle iz Avstrije, najstnica, ki je povedala, da so to počeli vsi njeni sošolci in da je prepričana, da starši in učitelji tega niso vedeli. Ko so raziskovali, od kod je fant prišel na to idejo, so ugotovili, da mu je Youtube sam ponudil posnetek tega izziva. Takšnih izzivov je ogromno. Malo sem jih potem sama raziskovala in videla, da se vsak dan pojavi kakšen nov. Kakšni so tudi dobri, recimo tisti, kjer so se polivali z ledeno vodo in s tem širili zavedanje o neki bolezni, imaš pa tudi takšne, kjer so si zavezali oči in hodili po svetu. Starši se moramo zavedati, da to obstaja in otroke naučiti, da znajo reči ne. In to se mi zdi najbolj pomembno – da vedo, da ni treba narediti vsega, kar vidijo.
Pa po vaših opažanjih znajo reči ne?
Kakšni ja, kakšni ne. Ni pravila, kdo je za takšne stvari najbolj dovzeten, čeprav bi vsak mislil, da so to otroci z nizko samopodobo. Ampak ni tako. Očka, ki je izgubil sina, nam je razlagal, da sploh ni poznal sinove internetne osebnosti. V resničnem življenju je bil sin prijazen, umirjen, veliko se je učil, na spletu pa je bil agresiven in jezen. Kdaj mislimo, da se našemu otroku to ne more zgoditi, ampak vsi do dovzetni.
Kako ugotoviti, da se z otrokom na spletu dogaja nekaj čudnega, če tega sam ne pove?
Otroci manj jedo, slabo spijo, če so bili prej na telefonu, ga zdaj odrivajo, ali obratno. Že to so pokazatelji, da se nekaj dogaja. Je pa zelo težko, ker so mladostniki že tako ali tako spremenljivega vedenja. Včasih se kot učiteljica sprašujem, koliko otrokom sploh povedati, da jih ne bom jaz napeljala na kakšno idejo. A v Bruslju so nam povedali, da če samo dva otroka v razredu vesta za te stvari, se je z njimi že treba pogovoriti. Te zadeve se razširijo. Bolje se je pogovarjati za naprej, kot popravljati nekaj, ko je že prepozno.
Martina Drobne
Foto: osebni arhiv
