David Bacali, modni oblikovalec, Kisovec:
Na vsake toliko časa vržem vse, kar mi pride pod roke, v kontejnerje. In ni mi žal. Nikoli. So pa nekateri predmeti, ki me bodo vedno spremljali. Iz otroštva hranim spominsko knjigo, v kateri je nekaj res uporabnih rekov in ilustracij, ki mi veliko pomenijo. Predvsem od pokojnega očeta, pa tudi od matere in mojih dveh sester, stricev, tet …
Jasmina Janjić, predsednica ZKD Hrastnik in Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku:
Uf, navlaka. Sicer je ne maram. Je pa res, da se nehote prehitro nabere. Po navadi so to takšne stvari, pri katerih smo mnenja, da jih bomo še potrebovali in jih obdržimo še leta. Na žalost je pri meni prevečkrat tako, da nekaj dni po tistem, ko se odločim, da sedaj pa res lahko vržem stran, točno tisto in nič drugega še isti dan spet potrebujem. Iz otroštva je ob meni ostala predvsem električna klaviatura. V osnovni šoli sem namreč obiskovala učne ure klavirja v hrastniški glasbeni šoli pri občudovanja vrednem profesorju klavirja, gospodu Kuljadu. Danes mi pride klaviatura prav pri preigravanju skladb pri pevskih vajah.
Rok Zupanc, direktor CSD Trbovlje:
Žena zame pravi, da sem hrček. Vedno mi zmanjka prostora za shranjevanje vseh »uporabnih« stvari. Predali so polni, podstrešje je polno, garaža je polna, ampak stvari bi še vedno hranil, ker bodo nekoč še prav prišle. Takrat, ko jih potrebujem, pa jih zaradi prevelike količine tako in tako ne najdem.
Katja Mikula, ravnateljica Glasbene šole Trbovlje:
Ha ha, če mene vprašate, bi vsako stvar, ki se valja naokoli (po policah, omarah, mizah) več kot eno leto, zabrisala stran. Ampak, kaj pa če? No, in se potem marsikaj še kakšno leto valja po vsem naštetem. Potem gre res v smeti. In potem me na hitro prime (ali pa tudi mine), da bi zamenjala kakšen kos pohištva. Pri garderobi in obutvi sama s tem nimam problemov, bolj moj življenjski sopotnik. Na splošno je njemu vse še zelo dobro in uporabno in vsekakor ni za vreči stran. In če ga kdaj ni doma, »čudežno« izginejo kakšne njegove stare nogavice, majice, spodnje perilo, mimogrede pa »skidam« še kakšne stare avtomobilske prospekte, akcijske ponudbe, stare račune, ki ne vem po kakšni logiki pridejo prav čez eno leto. Tudi iz kuhinjskih predalov in omar potem odide v zasluženo reciklažo kakšen plastičen kos. Pri meni so skrbno sortirani obvezni dokumenti, računi, pogodbe, kar je poteklo, se vsako leto pregleda in neuporabno uniči. Pri njem jih iščemo (aktualne in pretečene) v njegovih kopicah raznih brošur, popisov, literature. Morda bo kdo razumel, da mi gre to »rahlo na živce« in sem potem doma »tečna«.
In česa iz otroštva nisem zavrgla in tudi ne bom? Spominsko knjigo, pa punčko iz cunj, ki mi jo je sešila moja pokojna mama, dva najstniška dnevnika, v katere sem zapisovala … oh, o tem raje ne bom. Pa nekaj albumov analognih fotografij. Kje so tisti časi. Precej debela mapa pohval in priznanj s tekmovanj in s spričevali iz osnovne in srednje šole. Pa seveda knjige, tiste otroške, ki mi jih je kupila mama, ko sem prvič prejela »bralno značko«, zbirka Zlata knjiga, pa novoletno darilo štiribarvnih Disneyjevih knjig. No, če bi dobro pogledala po predalih in omarah, … ja, verjetno se skriva še kje kaj takšnega, kar – priznam – že dolgo nisem odprla.
Martin Raušl, predsednik in trener Plavalnega kluba Trbovlje:
Verjetno ta navada prehaja s staršev na otroke, kar je tudi del vzgoje. Dobro vem, kako težko so nam v 60. letih kupili igrače, kolo, smučarsko opremo ali še kaj dražjega in morda smo ravno zaradi tega bolj pazili na svoje stvari. Verjetno tudi zaradi tega, ker so se nekatere težko dobile. Sam imam kar nekaj stvari iz svoje mladosti, na katere sem bolj čustveno navezan, kot pa, da bi bile uporabne. Igrače, žoge, dresi, tudi slike, zvezki, knjige in zapiski so predmeti, ki me vedno znova spominjajo tudi na ljudi, starše, prijatelje, znance, ki jih na žalost ni več med nami.
Z leti bolj narašča zanimanje za zgodovino, nas pa pogled in spomini na njih vrnejo v mladost, ki je bila za vsakogar, sem prepričan, najlepša.
