Po vrnitvi z našega potovanja se velikokrat pogovarjamo s prijatelji in znanci in eno od njihovih vprašanj nas zelo preseneča. »Ja, kaj ste pa jedli? Ste morali veliko paziti, kaj jeste?«. Malce presenečeno se nasmejimo in največkrat odgovorimo: »Kar fajn. Stvari pa smo kupovali v Sparu.«

Tedaj so naši sogovorniki presenečeni in največkrat komentirajo: »Daj, daj, ne zafrkavaj se.« Že večkrat sem napisal, da je Namibija zelo razvita turistična dežela in z tako imenovanim »normalnim« življenjem v mestih in manjših naseljih. Verige trgovin Spar, OK Goods, Pick & Pay, Biltong (mesnice) in druge nudijo vse potrebne prehrambene artikle tudi za zahtevne nakupovalce. Poleg tega pa v vsakem mestu obstaja Bakerei (prodajalna kruha – slaščičarna – kavarna), ki je nekakšen ostanek nemške tradicije iz preteklosti. Pa še s plačilnimi karticami se lahko vse plačuje. Kar se hrane tiče, bi lahko rekli »ni da ni«. S tem se strinja tudi hči Katja, ki je veganka, in je, na njeno presenečenje, vsepovsod našla precej veganskih artiklov za svojo prehrano.

Med našimi pripravami sta Andreja in Katja prevzeli glavno vlogo zbiranja potrebnih informacij in načrtovanja prehranjevanja na potovanju. Okoli dva meseca pred začetkom potovanja sta pregledali kataloge in reklame trgovin Spar in Pick & Pay. Želeli smo dobiti občutek, kakšna hrana in pijača se lahko kupi in koliko stane. Tako je nastal seznam najnujnejših artiklov hrane. Potrebno je poudariti, da je Namibija dežela, kjer je v njihovi prehrani veliko mesa, tudi divjačinskega, in mesnih izdelkov.

V Namibiji imajo odlični vrsti piva Windhoek in Tafel, izdelana sta po nemški recepturi. V trgovinah s pijačami pa se lahko kupijo različna predvsem južnoafriška vina. Načelno smo se dogovorili o načinu prehranjevanja med potovanjem: zjutraj močan zajtrk, kosilo na poti (različni sendviči in napitki, večerja pa nekaj kuhanega in pečenega na žaru). Zatem sta naredili še okvirni jedilnik za prvih sedem dni potovanja.

Po prihodu v Namibijo smo najprej prevzeli najet terenec, zatem pa odšli v veliki Superspar, kjer smo nakupili hrane in zalogo vode za prvih pet dni potovanja. Voda v vodovodih v Namibiji je pitna, vendar priporočajo, da se rajši pije ustekleničena voda. Naslednji dan smo našo prvo zalogo hrane dopolnili še s svežo zelenjavo. V sklopu naše opreme je bil tudi 50-litrski hladilnik, kjer smo lahko shranjevali zamrznjeno in hitro pokvarljivo hrano ter hladili pijačo. Naše zaloge hrane smo dopolnjevali na vsakih 4 – 5 dni, kruh pa smo kupovali vsak drugi dan. Občasno smo sadje kupovali na tržnicah. Katja je bila med obiski trgovin zelo presenečena nad veliko izbiro veganskih izdelkov, ki so bili primerno označeni.

Eden od zelo zanimivih dogodkov se je zgodil nekje sredi našega potovanja v mestecu Khorixas. To je bil dan, ko smo morali ponovno nakupiti zalogo hrane. Sredi mesteca je bilo manjša in skoraj nova trgovina OK Goods. Katja je ostala pri avtomobilu, ker je menila, da v tej majhni trgovini ni nič veganskega. Z Andrejo sva vstopila in najprej nakupila stvari z našega seznama, spotoma pa sva pogledovala še za veganskimi izdelki za Katjo. Ker jih nisva našla, sva povprašala prodajalko, ki je odhitela poklicat vodjo trgovine. Ta nas je odpeljal do hladilnika, kjer so imeli na naše presenečenje zelo veliko veganskih izdelkov.

Vsako jutro se je pričelo z obvezno kavico in čajem ter kakšnim keksom za počez. Zajtrk je bil po pravilu precej bogat. Pred odhodom smo se dogovorili, kaj bomo opoldne malicali in vse potrebno dali na vrhu hladilnika. V kabino pa smo dali zadostno količino vode. Za kosilo smo se ustavili nekje na poti v kakšni senci. Odprli smo zadnji del avtomobila, ki je služil tudi kot miza in stoje nekaj pojedli. Dopolnili smo zalogo vode v kabini in že nadaljevali našo pot. Večerja je bil naš glavno obrok. S Katjo sva razpela šotore in postavila ostalo opremo, Andreja pa je že pričela s pripravo hrane. Na ognjišču sem zakuril in pripravil vse za peko na žaru. Po navadi smo večerjali ravno ob sončnem zahodu. Po večerji smo zleknjeni v udobne stole s kozarcem vina ali piva uživali v lepotah in glasovih afriškega večera.

Med našim potovanjem smo nekajkrat jedli tudi zunaj. Prvo večerjo, ki smo jo rezervirali že vnaprej, smo imeli v restavraciji kampa Ombo. Postregli so nam z zelo okusnimi divjačinskimi zrezki in prilogo. V obmorskem mestu Swakopmund smo si privoščili znameniti »fish and chips« in kalamare. V majhnem naselju Divundu ob reki Okavango pa sem poskusil hrano v lokalnem okolju (nekakšno hitro hrano). Jedel sem pohano ribo s polento in zelenjavno prilogo. Riba in polenta sta bili odlični, medtem ko mi zelenjavna priloga ni bila všeč. Na dan našega odhoda smo obiskali restavracijo Spur v Windhoeku, ki jo z Andrejo že dobro poznava, in imeli zadnji kar razkošni obed. Kor informacijo lahko zapišem, da smo na našem 19-dnevnem potovanju porabili skupaj za hrano in pijačo 247 € po osebi.

Če se odločiš za potovanje v Namibijo, se je potrebno seznaniti o predpisih prenosa hrane (predvsem mesa in drugih artiklov živalskega izvora) po državi. V severnem delu države obstaja namreč veterinarska meja, t. j. žična ograja, raztegnjena na smeri vzhod – zahod, na kateri so vzpostavljene veterinarske kontrolne postaje. To je meja, ki ločuje severni del Namibije, kjer se prosto pase živina plemen in preostali del Namibije, kjer se goji živina na farmah. S tem se fizično preprečuje prenos živalskih bolezni iz severa na jug. Za turiste je zelo pomembna regulativa, da ni dovoljen prenos svežega mesa in mesnih ter drugih nepravilno pakiranih živalskih izdelkov iz severa na jug. V obratni smeri je prenos dovoljen. Na kontrolnih postajah na cestah policija in veterinarsko osebje pregledajo vsak avto.

Jani Zore

Foto: Jani Zore