Kot sem že omenil v enem od prejšnjih prispevkov, je v osrednjem delu severne Namibije, nekoč imenovanem Ovamboland, turizem šele v razvijanju. Ampak to območje je vseeno edinstveno po nekaj zanimivostih, ki jih ne najdeš nikjer drugje v Namibiji. Ena od teh je dvor kralja plemena Uukwaluudhi (izg. »ukvaludi«) – enega od plemen Ovambovcev.
Ljudstvo Ovambo
Ljudstvo Ovambo v Namibiji sestavlja 8 plemen in 5 od teh imajo še vedno svojega kralja. Plemenu Uukwaluudhi od leta 1959 kraljuje Josia Shikongo Taapopi, 12. kralj po vrsti. Stari tradicionalni kraljevski dvor se nahaja blizu naselja Tsandi, ki je glavno naselje plemena Uukwaluudhi. Koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v bližini zgradili novo, modernejšo rezidenco, staro pa spremenili v muzej, ki predstavlja del kulture ljudstva. Kralj predstavlja svoje pleme in se predvsem ukvarja s problematiko znotraj plemena. Nanj se obračajo njegovi podaniki s svojimi problemi, ki jih po svoji možnosti razrešuje. Še posebno se ukvarja s pomočjo svojemu ljudstvu, če trpijo pomanjkanje, predvsem zaradi hrane. Le-to jim razdeljuje iz svojih kraljevskih zalog.
Na dvoru kralja plemena Uukwaluudhi
Za obisk starega kraljevskega dvora smo se v naprej najavili in ob našem prihodu nas je sprejela starejša vodička in nam rekla, če bi prišli nekaj minut prej, bi se lahko srečali s kraljico plemena, ki je bila pri njej na obisku. Odpeljala nas je v lepo urejeno recepcijo, kjer nas je seznanila z zgodovino plemena in njihovimi kralji. Nato nas je po dolgem hodniku, ograjenem s preko tri metrsko visoko leseno ograjo, pospremila v notranjost rezidence. Notranji del stene ograje okoli celotnega dvora je okrašen z rogovjem in lobanjami domačih in divjih živali. Svoje predstave o dvorih evropskih kraljev smo morali pustiti ob strani in se prepustiti vodenju naše vodičke.
Notranjost dvora je razdeljena v tri z ograjo ločene prostore, v katerih se nahajajo lesene kolibe in nadstreški, pokriti s slamo. V enem prostoru je ena koliba za kralja in druga za kraljico ter poseben pokrit prostor, kjer je kralj sprejemal obiskovalce in kjer so razpravljali o problematiki plemena. V sosednjem prostoru so bile manjše kolibe za služinčad in za pripravo hrane. V tretjem prostoru so postavljene zelo velike košare z nadstrešnicami, ki so služile za shranjevanje žita, ki ga je pridelalo pleme. Čeprav beseda »kralj« pomeni nekaj imenitnega, je to kraljevsko domovanje zelo skromno in nikakor ne se more primerjati z domovanji evropskih kraljev. Vendar so pripadniki tega, pa tudi ostalih plemen, zelo ponosni na svoje kralje in njihove dvore, ki predstavljajo del njihove tradicionalne dediščine. Na recepciji smo kupili nekaj njihovih domačih izdelkov – pladnjev, spletenih iz palmovih listov in se poslovili od zelo prijazne vodičke.
Obed pod kruhovcem
Namibija je zelo ponosna na ogromna drevesa – kruhovce (baobab tree), ki se nahajajo predvsem na severnem delu države. Nekatera največja so proglašena za nacionalno naravno dediščino. Na naši poti skozi Ovamboland smo obiskali Okahao Boaobab National Heritage Site, kjer se nahaja drugi največji kruhovec v Namibiji. Kako ogromno je to drevo, je vidno na fotografiji. Širši prostor okoli drevesa obkroža zidana ograja. Znotraj območja je možno kampirati; tukaj se nahaja tudi bife, lokalna trgovina, sanitarije in bazen. V senci kruhovca smo obedovali in v bifeju popili hladno pijačo, ker je bil dan zelo vroč – okoli 40 stopinj, pa tudi nekaj več vlage je bilo v zraku.
Poročni obred
V preteklosti je bilo na območju Ovambolanda nekaj misijonov, ki so širili protestantsko religijo med prebivalstvom. Najbolj prepoznaven je bil finski misijon v naselju Nakambale južno od Ondangwe. Sedaj je spremenjen v muzej nacionalnega značaja, ki smo ga nameravali obiskati med našim potovanjem. Po prihodu v Nakambale smo ugotovili, da je muzej zaprt zaradi rekonstrukcije. Zraven je postavljena novejša cerkev. Našo pozornost je pritegnil sprevod, ki ga je vodil duhovnik.
Ugotovili smo, da je to poročni sprevod in ko se je pomikal mimo nas, nam je duhovnik je z roko nakazal, da se jim pridružimo. Pa smo šli s prevodom v skromno opremljeno luteransko cerkev in se posedli v zadnjih klopeh. Pozornost sta nam pritegnila nevesta in ženin, ki je bil glede na svojo izbranko precej skromnega videza. Zelo zanimivo je bilo videti mlade nevestine družice, ki so bile oblečene v enake elegantne obleke. Ostale ženske, večinoma starejše, pa so bile oblečene v tradicionalne svečane obleke v modri barvi z belimi rutami na glavi. Poročni obred se je izvajal v njihovem lokalnem jeziku, vendar smo med prepevanjem prepoznali tudi melodijo ene pesmi, ki se prepeva med mašami v naših katoliških cerkvah. Ob zaključku obreda smo potihoma zapustili cerkev in duhovnik nam je pomahal v slovo. Tudi mi smo mu vrnili pozdrav in z rokami nakazali hvaležnost.
