Potovanje s skupino Zvoneta Šeruge
Pisalo se je leto 2009 in ravno v začetku tega leta sem bil na 6-mesečni misiji v Afganistanu (od oktobra 2008 do april 2009). V mesecu januarju sem bil na dopustu v Sloveniji in med tem časom me je Andreja večkrat vprašala, če bi šla na kakšen daljši dopust po moji vrnitvi iz tujine. Rekel sem ji, da se strinjam in da žal ne bom mogel nič planirati do mojega prihoda domov. Andreja pa je namignila, da bo ona poskušala nekaj urediti. In tako se je začelo njeno načrtovanje najinega dopusta ovito v skrivnostno tančico. Jaz sem bil daleč stran, Andreja pa naju je prijavila na 18-dnevno potovanje v Namibijo v skupini znanega slovenskega popotnika Zvoneta Šeruge od 25. aprila do 11. maja 2009.
Vse potrebno sta urejali Andreja in najina hči Katja. Pred odhodom sta se udeležili obeh pripravljalnih sestankov, ki jih je organiziral Zvone za vse prijavljene udeležence potovanja, torej skupaj 23 popotnikov in on s kuharjem Ludvikom. Zvone je na sestankih zelo podrobno razložil, kaj vse čaka popotnike v Namibiji, kako se bo spalo, kako prehranjevalo, kako prevažalo, kakšne morebitne nevarnosti se lahko pojavijo – na kratko bi lahko rekli »avanturistično potovanje s spanjem v open-air-hotelu«. Torej prav tako potovanje, kot sva si ga želela.
Tajno načrtovanje je potekalo skoraj do začetka potovanja, dokler ni bilo treba Zvonetu dostaviti potnih listov, da bi uredil vizo za vstop v Namibijo. Tu pa je nastal problem, ker je bil moj potni list pri meni v Afganistanu. Andreji ni preostalo nič drugega, kot da mi je morala izdati skrivnostni načrt in novice sem bil izredno vesel. Takoj sem ji ga po uradni pošti poslal. Jaz sem imel pri sebi tudi diplomatskega. Po mojem prihodu domov sva se pripravila za naše potovanje in spakirala vse potrebne stvari. Tudi šotor in spalni vreči, ki je bil najin apartma na potovanju.
Naše potovanje je pričelo 25. aprila. Zbrali smo se v Ljubljani in se z avtobusom odpeljali do Münchna, naslednji dan smo že bili v Namibiji. Razdelili smo se v skupine po 5 oseb – toliko jih je bilo v enem terencu. Skupaj z nama je bila tričlanska družina z Obale. Pred prevzemom avta sva z Andrejo naletela na prvo oviro. Po pravilu naj bi se vozniki v avtu menjavali, midva pa sva ugotovila, da v tej družini mama nima vozniškega izpita, oče se boji voziti po pesku, njihova hči pa še nima 21 let in zato ne sme voziti avta.
Kaj hitro smo se dogovorili, da se bova midva z Andrejo menjavala kot voznika in zato tudi sedela spredaj, oni pa so se namestili zadaj. In naše potovanje se je začelo. Najprej smo jo mahnili proti jugu v Nacionalni parki Namib Naukluft, kjer smo si ogledali puščavo Namib in njene rdečkaste sipine. Nadaljevali smo proti Swakopmundu, kjer smo se ustavili za dva dni. Zatem pa smo se po obalni cesti odpeljali do Cape Crossa na ogled kolonije tjulnjev, od tu pa smo skrenili v notranjost in preko Twifelfonteina prispeli v Opuwo, v pokrajino, kjer živi znamenito pleme Himbe, poznano po rdečerjavi koži in življenju v avtentičnem okolju.
Nadaljevali smo še nekaj manj kot 200 km proti severu do znamenitih slapov Epupa na reki Kunene na namibijsko-angolski meji. Od tu pa smo se ob reki Kunene odpravili do Ruacane. Za to pot, dolgo le 85 km, smo porabili cel dan – pravo potovanje po brezpotju. Zatem smo obiskali Nacionalni park Etosha in se vrnili proti jugu do našega cilaj – Widhoeka. Spotoma smo se ustavili v mestu Okahandja, kjer so nekateri opravili še zadnje nakupe spominkov na lokalni tržnici. Z Andreja pa sva izkoristila ta enourno odmor, da sva si na hitro razgledala mesto, kjer sem prebil 10 mesecev v letih 1989 in 1990 na mirovni misiji OZN v času osamosvojitve Namibije.
Celotno potovanje je bilo enkratno doživetje, občasno tudi s polno čustvenega naboja, posebno ko smo se nahajali v krajih, katere sva Andrejo obiskala pred dvajsetimi leti. Potovala sva v čudoviti skupini, ki je ves čas z izrednim zanimanjem vpijala izredne naravne lepote, srečevala čudovite ljudi različnih plemen, kot tudi tiste iz urbanega okolja in nenazadnje občudovala raznolik živalski svet. Hvala Zvonetu, temu čudovitem popotniku in vodiču, ki nam je prikazal Namibijo tako, da nam je ta zlezla pod kožo.
Tudi kuhar Ludvik je z dneva v dan prikazoval svoje izredne kuharske sposobnosti. Vsakodnevno pa mu je nudila pomoč skupina popotnikov iz enega vozila. Ko smo bili v kampu Epupa na severu Namibije, je bila nedelja in imeli smo pravo klasično slovensko nedeljsko kosilo: goveja juha s fritati, kuhana govedina, pražen krompir in zelena solata, za sladico pa sladoled.
S tem potovanjem se nama je izpolnila dolgoletna želja, da še enkrat obiščeva deželo, v katero sva se tako rekoč zaljubila. Na potovanju se je ponovno razplamtela ljubezen do najine Namibije. Ko sva se vrnila domov, sva se občasno spraševala, če jo bova mogoče še kdaj obiskala. Pa sva jo. 13 let kasneje, oktobra 2022. In kljub temu ponovno tli želja, da glede Namibije z Andrejo še nisva rekla zadnja besede.
Jani Zore
Foto: Jani Zore
