Nagrade, nagrade, nagrade. Marjeta Hribar, oblikovalka znamke Kuolmi je v zadnjih štirih mesecih prejela več nagrad: nagrado Leonardo da Vinci v Milanu, nagrado Pegasus v Benetkah, World Best Artists Prize v Palermu ter nagrado Michelangelo v Rimu. Nekatere so že v njenih vitrinah, nekatere mora še prejeti.

»Vsi me sprašujejo kako človek pride do takšne nagrade. Ali se prijaviš na razpis, ali te podeljevalci nagrad enostavno najdejo, četudi izhajaš iz malega kraja v Zasavju? Kot vidim, nemogoče je mogoče. Ne, nisem se prijavila, nisem iskala nagrad. Sem pa širila zgodbo o premogu, kakor mi je bilo dano. In nekako se je trenutno usidrala v Italiji. Ko sem prejela prvo elektronsko pošto z zapisom: We will award you with the International Prize Michelangelo The genius of Italy. Nagrado podeljujemo v svetovnem merilu umetnikom, ki s svojim ustvarjanjem v svetu vplivajo na spremembe v razmišljanju in smislu ljudi. Takrat, tisti trenutek je bil zame zelo dragocen,« pravi Marjeta Hribar, oblikovalka nakita iz premoga in ustvarjalka blagovne znamke Kuolmi.

Leonardo da Vinci in Michelangelo sta omenjena v istem stavku kot Kuolmi. To je nekaj, kar si Marjeta Hribar nikoli niti v sanjah ni predstavljala. Zato je organizatorjem pisala, če je njihovo sporočilo samo nominacija ali pa je to neke vrste potegavščina. Odgovor je bil jasen: Ne, nagrada je tvoja. Tako je Marjeta z ekipo odšla v Milano, prestolnico mode, v Muzej Leonarda da Vincija, da prevzamejo prestižno umetniško priznanje. »Joooj, ko bi vi vedeli, kako sem se tresla, preden sem stopila na oder. Govorništvo mi ponavadi ni tuje in vedno povem več, kot je bilo začrtano. Ko pa sem prejela nagrado in bi morala povedati zahvalo, pa sem skoraj planila v jok. Nimam pojma, kaj je prišlo iz mojih ust in hvala bogu, da tega ne bomo nikoli vedeli, kajti po moje je bilo nepovezano in smešno,« pripoveduje Marjeta.

Pa saj ni bila edina. Umetniki iz vseh koncev sveta, ki so prišli po kipec, so bili po svoje čisto iz sebe, za vse je bila podelitev izredno pomemben trenutek. Vsak je bil malce svoj, Brazilci, Francozi, gruzijski umetniki in umetniki iz drobnih otokov sredi oceana. Vsi so bili zbrani, ker jih je nekdo prepoznal in opazil. Umetnica iz Južne Amerike je celo ustanovila fond, da so ji ljudje lahko darovali denar, da je zbrala dovolj in je Leonarda osebno prevzela v Milanu.

Marjeta nadaljuje iz nizanjem vtisov: »Sama okolica in muzej z vsemi njegovimi izumi je vse skupaj le še bolj poudaril. Tega ne bom nikoli pozabila. Predvsem pa mi je bilo zanimivo to, da so bili umetniki predvsem slikarji, le nekaj kiparjev. Sama nekako ne spadam v te umetniške vode. Izpod mojih rok je res nastalo že veliko izdelkov. Ne rečem, da ni vsak izmed njih poseben, pa vendar krone, nakit za čevlje, srce Prometeja rudarja, kipci za športnika leta, medalje za Evropsko prvenstvo, ni umetnost, ki bi visela v galerijah.«

Umetnost Marjete Hribar je namenjena ljudem, sama jo imenuje živa umetnost. To so predmeti z estetsko vrednostjo, ki so uporabni in navdihujoči, predvsem pa namenjeni, da ljudi povezujejo in jih razveselijo. »In če pomislim, kako širok spekter so imeli umetniki starih časov in svetovnega kova, so se tudi oni igrali na različnih področjih. To pa je tisto, kar imamo skupnega, res je,« pravi Marjeta. Tako je prišla priložnost tudi za nagrado Pegasus, ki je bila podeljena sredi zgodovinske stavbe v spremstvu beneških mask v Benetkah,

Sedaj pa odhaja v Palermo po World best artist prize. Hribar: »Zelo se veselim, da spoznam skupino ljudi, ki jim je namenjena ta nagrada, kajti vsak izmed njih je nekaj posebnega. Nekako si delimo tisto čudnost, ki jo premorejo umetniki. Malce drugačen pogled na svet in najlepše je, ko se srečamo. Odprejo se teme za pogovor, ki jih drugače ni.«

Po Palermu odhaja še v Rim. Tam bo prejela nagrado Michelangelo, ter si ogledala vsaj košček njegovih del, predvsem freske. Njena velika želja je, da si ogleda njegovega Davida. Vse nagrade prinašajo spremembe, v svetu mode in umetnosti se po vsem svetu o njih veliko razpreda. Marjeta Hribar je že prejela ponudbo, da bi naslednje leto razstavljala v različnih evropskih galerijah. Trenutno ureja papirje, da se bodo njeni izdelki pojavili na razstavi na Art biennale v Cannesu prihodnje leto v času filmskega festivala.

Prejela je ponudbo, da bi lahko sodelovala na razstavi v Louvru v Parizu, pa finance trenutno tega ne omogočajo. Mogoče naslednjič. »Je pa toplo pri srcu, ko prejmeš ponudbo in četudi ne gre skozi, veš, da je tvoje delo dovolj dobro, da ga želijo videti tudi v Meki za umetnike, kot je Louvre v Parizu,« pravi Marjeta Hribar. 

In dodaja: »Kam me bo pot odpeljala, ne vem. Vem pa, da se o zasavskem premogu beseda širi tudi v sobe, v katere še ni stopila naša noga. Zasavje je zakon in premog bo še dolgo tu.«

Savus

Foto: Marjeta Hribar – osebni arhiv

 

Prejšnji članekJamatlonk več kot jamatloncev
Naslednji članekZbor sv. Nikolaja Litija osvojil drugo mesto