Miloš Roš iz znane hrastniške rodbine Roš je bil zaslužen za zelo bogato družabno življenje na prostoru današnje hrastniške občine, kjer je vse življenje poučeval. Bil je pobudnik ali med pobudniki ustanovitve narodne čitalnice, orkestrov in zborov, športnih klubov, lovskega društva, delavskega podpornega društva, Sokolov in celo električne zadruge.

Miloš Roš se je rodil v narodno zavedni hrastniški družini Roš očetu Ferdinandu in materi Rozaliji (rojena Dernovšek). Obiskoval je učiteljišče v Ljubljani in leta 1901 začel poučevati na Dolu pri Hrastniku, v poletnem času pa vodil podružnično šolo na Kalu. Leta 1906 je bil premeščen v Hrastnik, kjer je poučeval vse do odhoda v pokoj (1937). Po upokojitvi se je preselil v Laško, kjer je kupil hišo.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican v enoletno vojaško šolo v Mariboru, a so ga zaradi politične nezanesljivosti odpustili. Bojeval se je na italijanski fronti, a je bil skupaj z bratom Ferdinandom ujet. Ob koncu vojne sta z bratom pobegnila iz ujetništva in se prebila do jugoslovanske meje. Leta 1941 ga je okupator z družino izselil v Slavonijo. V Čazmi so ga preganjali in mučili, domov se je vrnil z uničenimi živci.

Poleg službenega dela je pustil velik pečat družbenem življenju Hrastnika in Dola. Zavzemal se je za narodno svobodo, izobrazbo in napredek. Neposredno in posredno je ustanovil celo vrsto društev, v katerih se je razvilo živahno delovanje: narodna čitalnica, pevski in tamburaški zbor, godalni orkester, strelski in kegljaški klub, Lovsko društvo Jelenca, Slovensko delavsko podporno društvo, Sokolsko društvo, Hrastniška električna zadruga, moška in ženska podružnica Društva sv. Cirila in Metoda. Prirejal je gledališke igre, najprej v Roševem kozolcu, nato v Delavskem domu. Skrbel je tudi za druge kulturne in zabavne prireditve.

Bil je dopisnik raznih naprednih listov in časopisov. Pisal je črtice (npr. Maistrov petelinček kot spomin na velikega moža) in preuredil humoresko Ata Žužamaža. K društvenemu delu je želel pritegniti čim več delavcev in to mu je tudi uspelo. Bil je v stiku z delavsko strokovno in politično organizacijo. S svojim delom je krepil nacionalno in socialno zavest.

Miloš Roš je umrl 16. januarja 1953 v Laškem.

Savus

Foto: Slovenska biografija, Obrazi slovenskih pokrajin

Viri in literatura

Janko Orožen, Roš, Miloš (1881–1953), Slovenska biografija

Zasavski vestnik, 12. 2. 1953, let. 6, št. 6, str. 2.

Ana Černuta Deželak, Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Obrazi slovenskih pokrajin, 2021