Miloš Roš iz znane hrastniške rodbine Roš je bil zaslužen za zelo bogato družabno življenje na prostoru današnje hrastniške občine, kjer je vse življenje poučeval. Bil je pobudnik ali med pobudniki ustanovitve narodne čitalnice, orkestrov in zborov, športnih klubov, lovskega društva, delavskega podpornega društva, Sokolov in celo električne zadruge.
Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican v enoletno vojaško šolo v Mariboru, a so ga zaradi politične nezanesljivosti odpustili. Bojeval se je na italijanski fronti, a je bil skupaj z bratom Ferdinandom ujet. Ob koncu vojne sta z bratom pobegnila iz ujetništva in se prebila do jugoslovanske meje. Leta 1941 ga je okupator z družino izselil v Slavonijo. V Čazmi so ga preganjali in mučili, domov se je vrnil z uničenimi živci.
Bil je dopisnik raznih naprednih listov in časopisov. Pisal je črtice (npr. Maistrov petelinček kot spomin na velikega moža) in preuredil humoresko Ata Žužamaža. K društvenemu delu je želel pritegniti čim več delavcev in to mu je tudi uspelo. Bil je v stiku z delavsko strokovno in politično organizacijo. S svojim delom je krepil nacionalno in socialno zavest.
Miloš Roš je umrl 16. januarja 1953 v Laškem.
Savus
Foto: Slovenska biografija, Obrazi slovenskih pokrajin
Viri in literatura
Janko Orožen, Roš, Miloš (1881–1953), Slovenska biografija
Zasavski vestnik, 12. 2. 1953, let. 6, št. 6, str. 2.
Ana Černuta Deželak, Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Obrazi slovenskih pokrajin, 2021