Eden najbolj zanimivih trboveljskih županov Ivan Giuliatti se je rodil 8. maja 1897 v Šklendrovcu v zagorski občini. Zaposlil se je v rudniku, bil delavski zaupnik in član KPS, med drugo svetovno vojno je pomagal osvobodilnemu gibanju. Po vojni je postal predsednik mestnega narodnoosvobodilnega odbora, potem ljudskega odbora, ki ga je vodil do 1947. Potem se je vrnil na delo v jamo. V spomin se je zapisal po dveh »norih« idejah: gradnji predora v Savinjsko dolino in tramvaja v Trbovljah. Umrl je 23. novembra 1971.
Mladost
Ivan Giuliatti se je rodil 8. maja 1897 v Šklendrovcu v zagorski občini. Že s šestimi leti si je moral sam služiti kruh pri bogatih kmetih. Številna družina je imela premalo zemlje za preživetje. Doma se je reklo Pri barvarju, oče je bil po poklicu barvar. Barval je platno. Vendar so kmetje pridelano predivo vedno pogosteje prodajali industriji in zaslužek je usahnil.
Mladi Janez je leta 1912 odšel na delo v trboveljski rudnik, kjer je dočakal prvo svetovno vojno in vojne razmere v rudniku (deseturni delavnik in delo vsako drugo nedeljo).
Delavski zaupnik
Giuliatti je doživel konec prve svetovne vojne in razpad monarhije, pohod Orjune v Trbovlje leta 1924 in tudi vse štrajke trboveljskih rudarjev. Leta 1933 je postal član komunistične partije. Kot delavski zaupnik je decembra leta 1939 sodeloval v stavkovnem odboru med rudarsko stavko. Zaradi tega je bil skupaj s številnimi drugimi interniran v koncentracijsko taborišče Ivanjica. Med drugo svetovno vojno je po svojih močeh pomagal osvobodilnemu gibanju, zaradi starosti ni odšel v partizane.
Predsednik ljudskega odbora – »župan«
Po vojni je postal predsednik mestnega narodnoosvobodilnega odbora, potem ljudskega odbora, ki ga je vodil do konca leta 1947. Bil je v bistvu župan Trbovelj. Potem se je vrnil na delo v jamo. Po drugi svetovni vojni, ko je bilo v Trbovljah okrog 100 ljudi brez vsakih sredstev za preživljanje, je v Ljubljani posredoval, da so poslali najnujnejša sredstva za uboge.
Tunel in tramvaj
Trboveljčanom se je zapisal v spomin po dveh “norih” idejah. Predlagal je, da bi zgradili predor v Savinjsko dolino in postavili tramvaj za mestni prevoz v Trbovljah. Danes se ideji ne zdita več tako nori. Takrat pa so se mu mnogi smejali, tako široko razmišljanje pa mu je verjetno tudi zaprlo vrata političnega vodstva v mestu. Po zaključenem mandatu predsednika mestnega ljudskega odbora se je vrnil na delo v rudnik, obenem je bil aktiven v številnih odborih mestnega ljudskega odbora.
Umrl je 23. novembra 1971, pokopan je na trboveljskem pokopališču.
Dogajanje v času županovanja
V času njegovega županovanja so pričeli z obnovo domov in tovarn, v Trbovljah pa so imeli precej težav tudi s pomanjkanjem hrane in osnovnih potrebščin, primanjkovalo je stanovanj. Uredili so bivalne prostore za sorode in dečji dom. Obnovili so hranilnico kot Zadružno banko in jo leta 1947 spremenili v ko munalno podjetje (banko). Podržavili so avtobusni promet. Začeli so skrbeti za šole, glasbeno šolo, dijaški dom, izolirnico, hiralnico. Ustanovili so popolno gimnazijo. Poleg glasbene šole (nasproti občinske zgradbe) so maja 1946 odprli otroški vrtec. Športnemu klubu Rudar so omogočili urejanje stadiona.
Mestni ljudski odbor je urejal tudi obnovo gospodarstva in podjetja razdelil v tri skupine: podjetja za preskrbo (trgovine, gostilne), obrtne delavnice in komunalna podjetja (vodovod, pogrebni zavod, ceste). Prvega januarja so objavili reorganizacijo Trboveljske premogokopne družbe. Nastala so štiri nova podjetja, med njimi tudi Zasavski premogovniki v Trbovljah. Odpirali so nove obratovalnice.
Začeli urejati cesto skozi Trbovlje in graditi različna poslopja (npr. poslopje MLO na Volajevem in šolo na Planini). Na desnem bregu Save so zgradili električno stikališče.
Konec leta 1947 je Giuliattija na predsedniškem mestu nasledil Ivan Zupančič.
Savus
Foto: Župani naših Trbovelj
Viri in literatura
Irena Ivančič Lebar, Župani naših Trbovelj
